Lekadol na recept ali proti plačilu, dva ali pa kar šest brezplačnih ultrazvočnih pregledov v nosečnosti, odpiranje bolniškega staleža le, če se "pridete pokazat", ali pa kar po telefonu – to so le trije izmed bolj razširjenih primerov različne obravnave pacientov v javnih zdravstvenih zavodih, čeprav so pravila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za vse enaka.

V treh dnevih na pregled

"Praviloma naj bi se bolniški stalež odpiral z zdravstveno kartico zavarovane osebe. Toda denimo, da v času epidemije gripe bolnik pokliče osebnega zdravnika ter mu opiše znake in simptome, tipične za gripo. Če bolnik meni, da bi lahko na pregled prišel znotraj treh delovnih dni, isti dan pa se mu pregled ne zdi nujen, se lahko dogovori za pregled v tem roku. Posvet se lahko zapiše v karton," o bolniških staležih, ki se odpirajo "po telefonu", pravi Nena Kopčavar Guček iz Zdravstvenega doma Ljubljana.

O lekadolu, ki ga je treba po besedah pacientov od nekaterih zdravnikov dobesedno izsiliti, drugi pa ga predpisujejo ob prvem glavobolu, pri ZZZS poudarjajo, da njegovo predpisovanje ni posebej omejeno, zdravniki se morajo le držati strokovnih smernic. "Pri prehladnih obolenjih z zvišano temperaturo zdravniki neredko svetujejo bolnikom, naj si kar sami kupijo paracetamol. Tako jih poskušajo odvrniti od pogosto nepotrebnih pregledov in širjenja okužb v čakalnicah," pravijo pri ZZZS.

Koncesionarjem je težje

Glede omejitve števila ultrazvokov pri nosečnicah ginekolog Stanko Pušenjak opozarja predvsem na omejenost koncesionarjev v primerjavi z zdravniki v javnih ustanovah. "Če se zasebnik kot koncesionar kje zmoti, je takoj kaznovan: najprej z odbitkom plačila od akontacij, ki sicer služijo pokrivanju stroškov dela, marsikdaj pa se za odklone od dogovorjenih storitev zaračunavajo še razne kazni," pojasnjuje Pušenjak. Sam, kot pravi, poskuša ravnati čim bolj strokovno in hkrati čim manj potratno. "Kadar menim, da so dodatne preiskave potrebne, imam to srečo, da mi ni treba vsake posebej izpogajati od ZZZS. Jo pač naročim, kdo in kako jo plača, pa me ne zanima, saj zato nimam nič večje in nič manjše plače," razlaga in dodaja, da ga ne čudi, da nekateri njegovi kolegi delajo ultrazvočne preglede kar tako, saj je včasih lažje narediti petminutni pregled in imeti mir kot prepričevati nosečnico, da pregled resnično ni potreben.

Upravičeni, ne pa plačani

Kako zdravniki v javnih zavodih upravičijo presežek preiskav, je po oceni Pušenjaka skoraj nepomembno. "Zdravniki morda mislimo, da smo jih upravičili, v praksi pa žal niso plačane. Kar je v javnih zavodih zagotovljeno, so le plače, storitve pa se plačujejo pavšalno in nepregledno," pravi. Pri tem našteva, da v javnih zavodih že vrsto let ne upoštevajo niti amortizacije opreme – ko se oprema amortizira ali izrabi, bi morala dobiti zamenjavo, toda amortizacijski skladi so nenehno prazni ali pa jih sploh ni.