Prvič v Sloveniji lahko pričakujemo, da se bodo socialni delavci zaradi (ne)strokovnih odločitev morali zagovarjati pred sodiščem.

Poznavalci trdijo, da je CSD ravnal v nasprotju z etiko socialnega dela, zakonodajo in humanostjo. A kar je še huje, ugotavlja psiholog Matic Munc, na CSD še danes niso uvideli svoje zmote in nepravičnosti, ampak “ozkogledo vztrajajo na strokovno povsem zgrešenih stališčih”.

Še več, minister Svetlik ob izgredih študentov govori o prevzemu odgovornosti, zato ga sprašujem, kdaj bo on prevzel odgovornost za dejanja svojih podrejenih, ki so povzročali skrajno žalostne usode otrok in to še vedno počnejo. In navsezadnje, kdo lahko ugotavlja kršitve CSD, če Borut Brezovar kot v. d. direktorja glavnega inšpektorata za delo prosi Svetlika, naj uvede poostreni nadzor nad primerom Markač.

Rejništvo. A problem je sistemski. Za rejence skrbijo “izvajalci”, ki opravijo 12-urni tečaj, otroci pa dolga leta ostajajo zataknjeni v nedorečenem in čakajočem odnosu. Vida Berglez iz združenja Moč pravi, da je sistem diskriminatoren do otrok in rejnikov. Zato gre Markačevi vsa zahvala, da v zadnjem desetletju, ko so se na CSD Ravne enostransko postavili na stran očeta, ki, mimogrede, sploh ni oče obeh otrok, temveč le mlajšega, ni obupala. In je vzdržala pritisk CSD, ki ima – nepojmljivo, a zakonito – pristojnost odločanja, preiskovanja in nadziranja svojih lastnih dejanj.