Foto: Boštjan Tacol David Buovski Dejstvo je, da se je s finančnimi težavami v zadnjih letih srečevala večina večjih slovenskih klubov. Nekateri že precej pred recesijo. Sedanja gospodarska situacija pa je težave še poglobila. A že pred tem so številni kolektivi drago plačali udejstvovanje med elito. Nafta, Korotan, Zagorje, Livar ... Vse to so primeri klubov iz majhnega okolja, ki so jih prevelike ambicije in evforija ob uvrstitvi v prvo ligo v nadaljnjih letih potopile v nižje lige. Nikoli ne veš, kdaj se bo lokalni poslovnež odločil zapustiti klub, treba je delati dolgoročno. Tudi večja okolja, kot sta Murska Sobota in Koper, težko zagotavljata nemoteno delovanje profesionalne ekipe. Vse skupaj kliče k vnovičnemu premisleku celotnega koncepta.

Polprofesionalizem. Redno zagotavljanje plače za 20 ali več profesionalnih nogometašev ni lahko. Sploh če upoštevamo še enormno obremenitev plač v športu s strani države. Pa slovenski nogometaši še zdaleč niso bogataši. Ob tem morajo klubi nemoteno financirati mladinski pogon in skrbeti za infrastrukturo. Zato se kot rešitev ponuja polprofesionalen ustroj klubov. Kdor si lahko privošči profesionalno moštvo (Olimpija, Maribor ...), naj ga ima. Druga pa naj ostanejo v okvirih svojih zmožnosti. Da ne bodo nogometaši še večji socialni problem. Pa tudi da bodo manjša okolja s strastjo do nogometa lahko sanjala o prvi ligi. Tudi z dobro ekipo domačih fantov z nekaj okrepitvami se da igrati lep in kakovosten nogomet ter tako animirati okolico.