Kje smo? Delavske zahteve po stečajih podjetij so nekaj vsakdanjega. Na sploh so razmere takšne, da v tem vidijo zadnjo možnost, da iz agonije potegnejo nekaj evrov za preživetje. Res je, da se jih vsako odstopanje od “normale” v poslovanju njihovega podjetja najhitreje dotakne, vendar kljub temu se lahko kljub temu vprašamo, kaj počnejo nadzorni organi, ki bi morali od uprav terjati takojšnje ukrepanje ob resnejših težavah. Če ne prej, pa vsaj po opozorilih delavcev. Potem so tu delavci, ki živijo v strahu, ker še niso začutili nuje po tem dokončnem kriku, a vendarle živijo in delajo v agoniji. Nekje vmes pa so zaposleni v podjetjih v prisilnih poravnavah. Gre namreč za pravni unikum, ki je eden od sinov naše nefleksibilne delovne zakonodaje in je bil več kot desetletje zlorabljan za zmanjševanje števila zaposlenih.

Upnik in upnik. Vlada največ pozornosti posveča reformam, ki bodo imele učinke v daljni prihodnosti. Na trenutne težave v času krize se je odzvala s pomočjo podjetjem, da so delavci lahko sedeli doma. Ustrašila se je velikih državnih projektov in s populističnim varčevanjem dušila ekonomijo. Vsega se je lotevala kampanjsko ... No, po dveh kriznih letih je spravila skupaj spravila ukrep subvencioniranja prispevkov za zaposlovanje za nedoločen čas ... Platforma, na kateri deluje gospodarstvo, pa je v osnovi ostala takšna, kakršnakot je bila. Delavci morajo prositi za stečaj, da dobijo nekaj evrov za preživetje. Tudi v primeru Merkurja jih sili prav v to, čeprav absurdno na drugi strani od delavcev pričakuje, da bodo poplačali upnike. Tudi sami sebe.