Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber AUKN. Štiri črke, ob katerih marsikoga v državi resno boli glava. Agencija, ustanovljena z namenom, da naredi red v državnih podjetjih, se eno leto po ustanovitvi le stežka izgovarja na poporodne krče. Kadrovali so tam, kjer za to večina ljudi ni videla potrebe, in nerazreševali nadzornike tam, kjer bi jih morali. Rezultat je jasen: politika je praktično soglasna, da je treba agencijo ukiniti, čeprav imajo le redki vizijo, kako bi drugače lahko upravljali premoženje države. Da v tem turbulentnem obdobju agencija državna podjetja pozove, da morajo razkriti (verjetno) sočne podatke o tem, komu namenjajo davkoplačevalski denar za pravne, oglaševalske in podobne storitve, je seveda dobra piarovska poteza. A pred javnostjo bi AUKN svoj obstoj bistveno bolje upravičila, če bi lahko dejansko pričakovali, da bomo videli rezultate. V resnici pa bodo podjetja verjetno še najmanjše naročilo kar naenkrat razglasila za poslovno skrivnost. Da niti ne omenjamo, da v vsaj polovici podjetij, v katerih ima država več kot 25-odstotni delež, teh podatkov v resnici niso dolžni razkriti. Na koncu bomo o poslovanju z zasebniki torej vedeli toliko kot zdaj: nič.

Ironija. Pri vsem skupaj pa je najbolj ironično to, da ima AUKN prek svojih nadzornikov dejansko že zdaj kot lastnik možnost vpogleda v vse te podatke. In če so tam kakšne nepravilnosti, lahko prek teh istih nadzornikov tudi ukrepa. Je torej težava v tem, da svojim nadzornikom ne zaupa, ali potrebuje javni pritisk, s katerim bo hotela upravičiti njihovo menjavo?