Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Tako kot je Bratuškova ves čas ponavljala, da bo pri svojem delu potrebovala predvsem podporo držav članic, je Markeževa ves čas govorila o tem, da se bo dogovarjala s čisto vsemi deležniki,  tako kot Bratuškova ni predstavila nobene svoje ideje, vizije, je Markeževa govorila predvsem o prizadevanjih, preučevanjih, usklajevanjih. Tako kot je bila nevsebinska v odgovorih Bratuškova, je bila še bolj nevsebinska Markeževa.

Zgodbi ministrice in kandidatke za komisarko sta do tukaj zelo podobni, nadaljevanje pa seveda ne. Zgodba Bratuškove se je odvijala v Bruslju, Markeževe pa v Ljubljani, pred odborom, ki bi jo potrdil, tudi, če bi rekla kaj takega, kot je, da s problemom perkernega dela na univerzah ni seznanjena in da je prav nič ne moti, če se šolarji na proslavah oblačijo v pionirčke. Aja, to je v resnici tudi rekla.

Bratuškova je po tem, ko je ugotovila, da zadostne podpore ne bo dobila, odstopila. Markeževi, ki je kljub pomanjkanju tako političnih kot strokovnih izkušenj in znanj nekritično sprejela kandidaturo, pa si s tem seveda ni bilo potrebno beliti glave.

V svojem nastopu, je dala jasno vedeti, da nima vizije reševanja financnih, vsebinskih in organizacijskih težav v sistemu izobraževanja. Prednostno se bo lotila učbeniškega sklada v katerem so učbeniki z zdavnaj zastarelimi vsebinami. Težavi pozna "iz prve, saj ima doma šolarja." Problem je le eden izmed velikih, in kot večina njih se začenja pri financah. Za zamenjavo zastarelih učbenikov bi potrebovali štiri milijone evrov, še dodatnih 25 bi jih moralo ministrstvo privarčevati ... Tako kot zdravstvo, bi izobraževanje potrebovalo konkretno analizo in reformo. Ja, potrebovalo bi Marie Curie, Supermana in Chucka Norrisa v eni osebi.

Markeževa je kljub temu dobila tako podporo matičnega obora, kjer naj bi sedeli ljudje, ki se zavzemajo za kvalitetno izobraževanje, kot na seji parlamenta, kjer naj bi pošteno pretehtali, komu bodo podelili vlogo odločevalca glede politike izobraževanja.

Zato se poleg tega, v čem je smisel imenovanj odborov, zaslišanj, predstavitev in razprav v državnem zboru, postavlja vprašanje, kdo bo v prihodnje vodil ministrstvo za izobraževanje. Vse bolj se zdi, da bo to še bolj Branimir Štrukelj, prvi učiteljski sindikalist, ki svoje naloge odlično opravlja. Težava je v tem, da seveda skrbi za finančno dobrobit profesorjev, učenci, dijaki in študenti pa bodo ostali tisti deležniki, ki bodo najbrž morali počakati na novega ministra.