Foto: Boštjan Tacol David Buovski Lani sem bil eden od redkih študentov, ki so na referendumu za uveljavitev malega dela glasovali za. Tako kot večina sem svoj glas oddal iz sebičnih razlogov. S prihajajočo jesenjo se mi je namreč končeval absolventski staž, in ker sem skozi večino svojih študentskih dni delal prek napotnice, sem vedel, da imam za zaposlitev na drugačen način s svojo humanistično izobrazbo malo možnosti. Malo delo bi bilo zame (in še za marsikoga) prikladna rešitev. A ob splošni mobilizaciji protestnega potenciala bodočih intelektualcev je bil drugačen scenarij od tistega, ki se je tudi udejanjil, malo verjeten. In prišla je jesen. Prejšnji delodajalec me je postavil pred dilemo. Ali si pridobim status samostojnega podjetnika ali pa se vpišem na neko izobraževalno ustanovo, ki mi bo še naprej omogočala status študenta. Ob prihodkih okrog 500 evrov na mesec je bila prva možnost nerealna, zato so me v računovodstvu (državnega) podjetja intenzivno nagovarjali k vpisu “kar nekam”.


Čredni nagon. Danes se zaradi vseh sprejetih ukrepov obeta drastično zmanjšanje študentskega dela. To se s sprejemom malega dela ne bi zgodilo. Kratkovidno trmoglavljenje in čredni nagon sta pripeljala do še slabšega položaja, kot je grozil pred dobrim letom. Študentski servisi se niso zavedali, da jih bo v trenutkih vsesplošne krize enkrat moralo udariti po žepih. Ali so za to, da bi še naprej vlekli državni denar, žrtvovali višjo obdavčitev? Verjetno. Ker jim ni mar za ovce in ker očitno niso razumeli posledic.