Nestrpnost. Slovenija je mali koncertni raj za neonacistična gibanja. Organizirajo jih denimo v Domžalah in Žireh, trdi naš vir. Vzrok je v zakonodaji, ki v nasprotju z avstrijsko in nemško ne omejuje javnega izražanja nacistične ideologije. Takšna srečanja, dodaja vir, spodbujajo nasilje. To je nazadnje izbruhnilo v torek na filozofski fakulteti (več o zadnjih dogodkih v časovnici zgoraj).

Zametki v parlamentu
“To niso več le posamezni dogodki. Odgovornost gre iskati pri predstavnikih države, ki so z razpravami o družinskem zakoniku, istospolnih skupnostih, Romih, izbrisanih in priseljencih pravo leglo nestrpnosti,” menijo v civilni iniciativi Alternativa obstaja.

Trend naraščanja dejanj z elementi nestrpnosti opažajo tudi na policiji. V letih 2005–2009 so podali 43 ovadb zaradi dejanj ter 31 poročil, posebno pozorni pa so na spletne strani oziroma forume.

Besedam sledijo dejanja
“Na spletu se pod plaščem anonimnosti nestrpnost razrašča najhitreje. Besede niso kar tako, sledijo dejanja,” je prepričana Sandra Bašić Hrvatin. “V naši družbi ni jasnega sporočila, da neonacistična ideologija ni sprejemljiva – še več, del politike jo celo legitimira,” meni Roman Kuhar z Mirovnega inštituta.

Dejavna Tukaj je Slovenija
V Sloveniji se pojavljata dve skupini; ena je odkrito povezana z mednarodnim neonacističnim gibanjem, kot je Blood & Honour, druga, ki širi isto vsebino, pa je zavita v celofan domoljubja. Najdejavnejša je mreža Tukaj je Slovenija, trdi naš vir.

Minianketa
"Skinheadov se ne bojim!"
Pavle Žugič, elektrotehnik: "Za zdaj ne. Nikoli nisem imel slabih izkušenj, ko sem jih srečal v mestu ali na ulici. Kar lahko preberemo v medijih, pa je druga zgodba."
Martin Sabljak, študent: "Ne bojim se skinhedov, ker sem se sam sposoben ubraniti manjše skupine od treh do petih ljudi, pa tudi dejavni niso, kot so bili nekoč. Izkušnje z njimi sem imel, a niso storili ničesar."
Igor Boroš, električar: "Niti se jih ne bojim. V šoli sem imel sošolca, ki je bil obritoglavec, pa je bil čisto fajn poba."