Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Oba moja dedka sta umrla doma, v krogu svojih otrok. Ena babica je umrla v bolnišnici, tudi v krogu otrok, druga je še živa, a pravi, da raje umre, kot bi šla še enkrat v bolnišnico. Na srečo nihče od njih ni bil dementen, imeli so sedem oziroma pet otrok, ki so poskrbeli za njih. O domu nikoli ni bilo govora.

Zdaj je povprečno število živorojenih otrok na žensko 1,5. Število starejših od 65 let se bo v primerjavi z letom 2010 do leta 2060, ko bom morda imel 80 let, podvojilo. Takrat bo starejši od 65 let vsak tretji prebivalec. Breme, ki ga bo morala prevzeti aktivna populacija, se bo skoraj podvojilo. Zdaj sto aktivnih prebivalcev skrbi za 24 starejših in 20 otrok, leta 2060 bo sto delovno aktivnih skrbelo za 58 starejših in 25 otrok. Sto delovno aktivnih bo namesto 44 vzdrževalo 83 ljudi. Bodo plače dvakrat bolj obdavčene? Že danes gre iz devet in pol milijard evrov težkega proračuna 1,3 milijarde za pokojnine (za plače v javnem sektorju pa le slaba milijarda).

Neprijetno. Dejstva in številke so strašljive. Toliko bolj, ker rešitev in odgovorov nanje nimamo. Ravno smo sprejeli pokojninsko reformo, ki jo bo menda treba popraviti že čez pet let. Res daljnovidno in velik uspeh! Kako bomo čez 50 let financirali pokojnine in zdravstvo ter kje bomo umirali, ni jasno nikomur. Če teh neprijetnih odgovorov, prijetni pač ne morejo biti, ne bomo zahtevali od politikov, nam jih ne bodo dali. Njihovo obzorje so, vsaj pri nas, naslednje volitve. Morda pa tudi mi raje ne bi vedeli.