Predsednik SDS, ki je na nedeljskih volitvah relativno zmagala, Janez Janša, je včeraj pred mikrofone stopil previdno. V prostorih vile na Trstenjakovi, kjer je sedež SDS, je Janša novinarje pustil čakati skoraj tri ure in spregovoril šele, ko je bilo preštetih že več kot 50 odstotkov glasov. Takrat je bilo jasno, da SLS, zadnja bilka upanja za sestavo desne vlade, ni prestopila parlamentarnega praga.
Foto: Anže Petkovšek Sergeja Hadner Hvala
Janšev prvi govor je bil spravljiv. "Pred Slovenijo so časi, ki potrebujejo sodelovanje. Naša vrata za pogovore in koalicije so odprta, tako kot vedno, ko je stranka SDS sestavljala vlado." Na njegovi levi strani je stala žena Urška Bačovnik Janša, ob desni bok pa si je postavil evropsko poslanko in kandidatko na nedavnih predsedniških volitvah Romano Tomc. Pomenljivo. Romana Tomc, vidna članica SDS, v nobeni od kampanj, za razliko od številnih drugih članov SDS, ni nastopala z ekstremnimi stališči.

Janša je s kampanjo, ki je temeljila na protimigrantski in proorbanovi politiki, več izgubil kot pridobil. Če predpostavljamo, da bi ob manj izrazito protimgrantski politiki dobil kak odstotek manj glasov, pa si ne bi zaprl večine vrat za sestavo koalicije. Tako pa je v državi, kjer praktično ni migrantov, Janša zmagal s protimigrantsko retoriko in ostal sam. Čeprav stari politični maček, se presenetljivo tega ni zavedal pravočasno in vztrajal do konca. Je njegova postavitev Romane Tomc ob svoji desni roki sporočilo, da ponuja kompromis in se pri sestavljanju vlade lahko tudi umakne in s tem SDS odpre prostor za novo poglavje?

Zelo verjetno bo s svojim odhodom nespametne poteze moral plačati Matej Tonin. NSi, ki se je pod vodstvom Ljudmile Novak pozicionirala desnosredinsko in se s tem ponujala kot zelo sprejemljiva možnost sredinskih volilcev, se je z izjavami Tonina o zaostrovanju pravice do splava postavila precej bolj na desno. Ne le to, NSi je očitno plačal tudi za politiko odkritega spogledovanja z SDS, ki je pomenila obratno smer od politike, ki jo je zastavila Ljudmila Novak. NSi je plačal visoko ceno, napoved Tonina, da bodo podvojili število mandatov, se zdaleč ni uresničila in Tonin je stranki že ponudil svoj odstop.
Veliko ceno za zgrešeno potezo je plačal tudi Karl Erjavec, ki je menil, da bo antijanševska politika dobra popotnica. Zdi se, kot da je v zavezništvo z Zoranom Jankovićem iz PS, ki na volitvah sploh ni kandidirala, skočil brezglavo, ko so mu volilne ankete napovedovale katastrofo.

Erjavcu ni pomagal niti Janković, niti Saša Dončić, Goran Dragić ali Magnifico, rezultat, najslabši v zgodovini Desusa, je boleč. Izkazalo se je, da sicer zvesti volilci upokojenske stranke hočejo in zahtevajo več kot le to. Zdaj se odpira vprašanje, kako bo Erjavec sebi in svoji stranki povrnil ugled. V koalicijskih pogajanjih bo zagotovo spet tisti, ki bo skušal izsiliti največ in ki bo, za ceno svojega političnega preživetja, pripravljen narediti še kakšno hitro potezo. 

Predsednik SMC Miro Cerar je bil sinoči videti, kot da si je oddahnil, ker ni bilo še slabše. Stranka je sicer izgubila 26 mandatov, kljub temu pa ostaja na političnem prizorišču pomemben igralec, tudi zato, ker so mnogi včeraj razbrali, da Cerar desnici oddaja spravljive signale.
Veliko vprašanje je, kako bo dober rezultat skušala unovčiti Alenka Bratušek, edina ženska predsednica politične stranke, ki ji je, ob tem, da na več soočenj ni bila vabljena, uspelo res veliko. Analize bodo pokazale, ali tudi na račun upokojencev, ki jih je neumorno nagovarjala. Bratuškova, ki ni izvoljena v parlament, bo zagotovo želela enega od ministrskih resorjev, bodisi zdravstvenega bodisi ministrstvo za socialo. 

Upravičeno dobre volje so bili včeraj v Levici, ki se je zavihtela na peto mesto in prehitela tako NSi kot Desus. Vendar pa levica v koalicijski kombinatoriki na levem političnem polu štrli s svojimi pogledi tako na gospodarstvo kot na mednarodno politiko. V Levici obljubljajo, da bodo vztrajali pri izvedbi referenduma glede izstopa Slovenije iz Nata. Tudi zato se pojavlja vprašanje s kom, če sploh s kom, bi Levica lahko bila koalicijska partnerka.

Volilno telo je včeraj res poslalo nekaj nenavadnih signalov: "da" SDS-u ni bil kategoričen, razkritje, da se je pogovarjal z Janšo, se Marjanu Šarcu ni maščevalo, protijanševa politika pa se je maščevala Erjavcu. Naučili smo se, da je obseg volilcev, ki so pripravljeni oddati glas Levici, precejšen. Če je vse to logično, je na drugi strani nelogičen odstotek, ki ga je na volitvah prejel Zmago Jelinčič, ki v kampanji ni storil skoraj nič drugega, kot ponavljal svoja več desetletij stara stališča. Čeprav mu je sprva kazalo, da se v parlament, kjer ga v zadnjih mandatih ni bilo, tudi tokrat ne bo uvrstil, je na koncu praznoval dobljene štiri mandate. S čim je torej skoraj pet odstotkov ljudi prepričal kontroverzni Zmago Jelinčič? Medtem, ko je večina ostalih strank plačala ali bo še plačala za nespametne poteze v svoji kampanji, Jelinčič slavi.
Danes je povolilni ponedeljek, dan, ko sta največkrat ponovljeni frazi: težko bo in vse je še mogoče. Ne včeraj ne danes nobena od strank ni slavila, razloga za slavje pa nimamo niti volilci. Volitve niso prinesle nobenega navdiha, nobene začrtane poti. Prinesle so ali zelo nestabilno vlado ali predčasne volitve. Zazevala je praznina in nikogar ni, ki bi jo zapolnil. Razmislek o tehnični vladi je zagotovo smiseln.