Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Čeprav je zahtevek na prvi pogled visok, pa ga – če mene vprašate – ni denarja, ki bi poplačal vso trpljenje, ki ga je po krivem preganjani kemijski strokovnjak utrpel zaradi majave obtožbe, neskončnih glavnih obravnav, negotovosti, povezane z dolgo zaporno kaznijo, preživljanja zaporne kazni, izgubljenega zaslužka, izgube časti in dobrega imena, linčanja javnosti ipd. Tudi če bi bila odškodnina, ki bi jo prejel, visoka dvajset milijon evrov, ali še več, kot je denimo praksa v Združenih državah Amerike, bi bila še vedno prenizka. Greh, ki ga stori država, ki po krivem preganja, ali celo obsodi nedolžnega človeka je vsaj po mojih moralnih in tudi pravnih vrednotah, najhujši od vseh grehov, ki jih lahko stori. 

Prav v zvezi s primerom Novič se je odprla razprava v zvezi s tem, kako je pravzaprav z odgovornostjo tožilcev, ki neutemeljeno preganjajo obtožence in še zlasti sodnikov, ki jih po krivem obsodijo? 

Pravni odgovor je dokaj enoznačen: tako tožilci kot tudi sodniki kot posamezniki za tovrstne napačne odločitve praviloma ne odgovarjajo odškodninsko, saj jih pred odgovornostjo ščiti država. Ta bi lahko le v primeru, če bi se izkazalo, da so njeni uslužbenci pri nastanku škode ravnali naklepno oziroma s hudo malomarnostjo, zoper njih uveljavljala regresne zahtevke za škodo, ki jo je plačala oškodovancem. 

Nekoliko drugače je s kazensko odgovornostjo, saj bi lahko v primeru, če bi se izkazalo, da so bili pri njihovem delu izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, odgovarjali za to kaznivo dejanje. A vsaj kolikor je meni poznano, še noben tožilec niti sodnik ni končal za rešetkami zaradi tovrstnih hudih napak v zvezi z opravljanjem svojega dela, pa čeprav bi se to moralo zgoditi vsaj v nekaterih najbolj kričečih primerih. Odgovornost sodnikov in tožilcev je v praksi omejena le na disciplinsko, se pravi na prejem disciplinskih sankcij – najpogosteje je to opomin. Samo predstavljamo si lahko, kaj si, denimo, o tem misli Milko Novič.  

Imajo gospe in gospodje tožilci sploh slabo vest zaradi napačnih odločitev?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je to odvisno od vsakega posameznika. Obstajajo ljudje, ki nimajo vesti in so sposobni še tako hude napake pozabiti čez noč, ali pa jih nevtralizirati s preizkušenimi triki – s prevalitvijo odgovornosti na nekoga drugega, ali pa s tem, da rečejo, da so napake pač človeške, pa četudi nekomu krepko zamorijo življenje. 

Obstajajo pa tudi taki bolj srčni, ki jim je zaradi napačnih odločitev resnično žal. A kot vem niti prvi niti drugi še niso zbrali toliko poguma, da bi se za napačne odločitve žrtvam vsaj opravičili. 

Foto: iStockphoto slovenija 24.09.2007, sodstvo, sodna dvorana, kladivo, sodniki, sodisce, foto: I

Težje bi moralo biti sodnikom

Če izhajam iz predpostavke, da nas je večina ljudi človeških, da imamo zdravo hierarhijo vrednot, da smo moralni, da imamo vest ipd., lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepam, da tako tožilcem kot tudi sodnikom intimno ni lahko pri srcu, ko vidijo, da so preganjali oziroma obsodili napačnega človeka. 

Vendar pa obstaja med obema skupinama velika, pomembna razlika. Medtem ko je temeljno poslanstvo javnih tožilcev pregon oziroma vložitev obtožnice zoper obdolžence, pri katerih obstaja velika verjetnost (utemeljen sum), da so kaznivo dejanje tudi v resnici storili, pa sodniki zavzemajo povsem nevtralen (ambivalenten) položaj v kazenskem postopku. So nekakšne "tehtnice", ki v kontradiktorni sodni obravnavi na osnovi argumentirane razprave in dokaznega postopka med tožilcem ne eni in zagovornikom obtoženega (odvetnika) na drugi strani presojajo, ali obstaja dovolj dokazov, da obtoženca tudi obsodijo in mu (v številnih primerih) odvzamejo svobodo.

Njihova moč je kar malo srhljiva, upoštevajoč današnje civilizacijske in pravne norme je recimo primerljiva z rimskimi cesarji, ki so odločali o življenju in smrti gladiatorjev. Sodniki lahko odločajo, ali bodo nekoga spustili na svobodo, ali pa ga bodo za četrt stoletja poslali v zapor. 

A kot poznam kolege sodnike, vem, da vsaj nekateri izmed njih bijejo hude notranje bitke, ko presojajo, ali bodo nekoga proglasili za krivega ali ne, in, če ga bodo, za koliko časa ga bodo poslali za rešetke. To so vsekakor sodniki z integriteto – taki bi morali biti vsi. Ljudje z nepredstavljivo odgovornostjo, ki se zavedajo, kakšne velikanske posledice bo imela njihova odločitev za konkretno človekovo življenje. 

Foto: Shutterstock sodišče, kladivo, razsodba

Je odvetnikom najlažje? 

Najlažje bi moralo biti (kazenskim) odvetnikom. Oni svojih strank ne pošiljajo v zapor, ampak jih poskušajo pred zaporom obvarovati. Če so morda zdi komu sporno, da odvetniki branijo tudi domnevne morilce, pedofile in serijske goljufe, vam bodo slednji odgovorili, da zgolj izvršujejo svojo zakonsko dolžnost, da požrtvovalno branijo svoje kliente pred že tako ali tako premočno državo. Da so njihov edini "prijatelj" v kazenskih postopkih. 

Zato imajo tudi tisti odvetniki, ki jim je morda še ostal kakšen moralni zadržek glede tega, kako veliko barabo branijo pred tem, da bi dobila zasluženo kazen, odličnega "dušnega" zaveznika kar v zakonu in v Kodeksu odvetniške poklicne etike. Če zakon pravi, da je to, kar delamo v redu in prav, kdo sem potem jaz, da bi trdil drugače, verjetno razmišljajo. 

Je pa res – in na to marsikdo rad pozabi –  da morajo odvetniki za svoje preživetje poskrbeti sami. Medtem ko tožilci in sodniki dobivajo redno plačo iz državnega proračuna, obenem pa so tudi precej spretni pri plačnih pogajanjih, morajo odvetniki za svojo eksistenco poskrbeti sami. To je pa verjetno kar močan argument v prid temu, da lahko pač sami izbirajo, koga bodo zastopali v kazenskih postopkih. 

Mag. Boštjan J. Turk