“Tu ni besed, le jokamo lahko skupaj,” je sosed poskušal potolažiti Marijo Kofol, ki se je včeraj vrnila v svojo hišo na otoku. Pohištvo v kuhinji, dnevni sobi in spalnici je uničeno, le njenim gobelinom na stenah je voda prizanesla.

Poplavljenci, prostovoljci
Tako kot v hiši Kofoljeve je bilo skorajda v vseh na otoku. Po treh dneh, odkar jih je zalila voda, so bili Kostanjevčani od pomoči drug drugemu in od obupa nad izgubljenim premoženjem vidno izmučeni. Tudi tisti, ki so imeli dom pod vodo, so s svojimi ribiškimi čolni in kanuji sokrajanom razvažali najnujnejše. “Kruh, vodo, mleko pa še drva so mi pripeljali, zlati fantje,” je ganjena nad požrtvovalnostjo prostovoljcev civilne zaščite povedala Antonija Gazvoda.

Vojska počasnega odziva
Domačih prostovoljcev je bilo po besedah župana Mojmirja Pustoslemška včeraj okoli sto in prav toliko vojakov. Prav od zadnjih so domačini, kot so nam povedali, pričakovali večji in hitrejši odziv. “Ne vem, kje je zdaj ta vojska, da bi nam pomagala nositi uničeno iz hiš,” je dopoldne negodoval Kostanjevčan. “In kakšen čoln bi prav prišel za taksi po otoku, da bi lahko stvari spravili na suho,” je dodala Kostanjevčanka. A za vojaške motorne čolne je bila voda po kostanjeviških ulicah, kot smo slišali, prenizka.

“Delo se bo v glavnem začelo jutri in takrat računamo na pomoč vojske pri prenašanju uničenega pohištva,” nam je popoldne povedal Pustoslemšek. “Naši fantje dajejo vse od sebe. O tem, kam in kdaj bo šla vojska na pomoč, pa ne odločamo mi,” nam je na vprašanje, kdaj bodo ljudem na otoku prišli na pomoč tudi vojaki, odgovoril Robert Zagorc, poveljnik kostanjeviške civilne zaščite.