Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk V večjih trgovskih centrih ne hodim na samopostrežne blagajne, ker mož pravi, da bodo zaradi teh robotov oziroma naprav trgovke izgubile službo. Podobno bi se lahko zgodilo v zdravstvenih ustanovah, če bo administratorje, ki tipkajo po nareku zdravnikov, zamenjal sistem za prepoznavo govora. In podobno bi se lahko zgodilo, če bodo ta sistem po medicini nadgradili tudi za pravo, saj je na sodiščih zaposlenih mnogo strojepiscev, ki morajo pretipkavati obravnave.

Dvorezno. Ne morem se odločiti, ali gre pri vsem tem za tehnični napredek ali bodo stroji počasi izpodrinili ljudi. Da se je slednje zgodilo, pri mnogo stvareh sploh ne opazimo več, na primer ko na bankomatu dvignemo denar ali ko na aparatu plačamo za vožnjo čez predor. Zadnjič sem celo opazila, da videoteka dvd-je izposoja na avtomatu, tudi v knjižnici si lahko že sam brez pomoči knjižničarke izposodiš knjige. Če bi na primer sistem, ki ga preizkušajo v UKC Ljubljana, priredili tudi za leposlovni jezik, tega komentarja ne bi več tipkala, ampak bi samo narekovala v mikrofon. Bi pri tem uživala? Ne vem, včasih bi mi prišlo prav, a po svoje bi izgubilo del čara. Vendar pa zdravniki pravijo, da bi jim ta sistem olajšal delo in da bi tudi pacienti prej dobili svoje izvide. Tudi to, da neko podjetje razvije oziroma naredi nekaj novega, je v teh kriznih časih hvalevredno. Rešitev teh dilem je verjetno v simbiozi med ljudmi in stroji. Prvi smo sicer dražji, ampak je vseeno lepše, če ti nekdo na blagajni reče: "Hvala in lep dan."