Pod levima vladama je bilo 65 podjetij, ki so jim prihodki takrat izjemno poskočili, pod Janševo vlado pa 252, je pokazala analiza Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Koliko jih bo pripeljal Janković?

Med podjetji, ki so mu blizu, se najpogosteje omenja Gradis skupina G, ki jo vodi Uroš Ogrin. To podjetje je v dveh letih po podatkih aplikacije Supervizor zmagalo na kar šestih javnih razpisih, ki jih je objavila Mestna občina Ljubljana (MOL), in od MOL od oktobra 2009 dobilo nakazanih skoraj deset milijonov evrov. Gradis skupina G je tako gradila garažo pod Kongresnim trgom, Mrtvaški most, skupaj z SCT pa še Mesarski most. Skupaj z Energoplanom je Gradis skupina G oblikovala tudi podjetje Grep, ki je gradilo Športni park Stožice.

Zakoni niso rešitev

“Z vsemi oblastmi se zamenjajo tudi tako imenovani dvorni dobavitelji. Kljub zelo normirani zakonodaji na področju javnega naročanja je očitno mogoče tudi to. Razlog pa ni v zakonih, ampak v ljudeh,” ugotavlja predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Na vprašanje, ali je bila sprejeta kakšna zakonodaja, ki bi to omejila, pa odgovarja: “Tega se ne da popolnoma preprečiti, če se ne spremeni razmišljanje v glavi. Zakoni sami po sebi niso rešitev. Razmišljanje teh, ki želijo izigrati sistem, je vedno pred zakonskimi rešitvami. Pogosto se vsaka stvar posebej zdi povsem v redu, ko pa vse skupaj sešteješ, je jasno, da je šlo za izigravanje. Važna je tudi vsebina, ne samo postopki.”

Toda vse manj je skritega

“Naša analiza o podjetjih, ki so jim prihodki poskočili po menjavah vlad, je namenjena temu, da bo vsak, ki prevzema oblast, omejen z zavedanjem, da je tu organ, ki lahko odkrije anomalije,” opozarja namestnik predsednika KPK Rok Praprotnik.

“Temu se je pridružila še aplikacija Supervizor, ki najširši javnosti omogoča, da spremlja nakazila iz javnega sektorja. To je skoraj najvišja možna stopnja transparentnosti porabe javnih sredstev. Transparentnost in korupcija pa ne gresta skupaj; več je transparentnosti, manj je korupcije in obratno,” dodaja.

Strah, strah, strah ...

Postopki javnega naročanja, v katerih pod določeno vlado zmagujejo vedno ista podjetja, so povsem javni, konkurenti, ki bi prirejene razpise lahko razkrinkali, pa dobro poznajo tudi vsebino, a se za to ne odločajo. Zakaj? “Razlogov je več. Pogosto si ne upajo, da se ne bi zamerili naročniku in si tako onemogočili poslov. Spomnim se konkretnega primera, ko so bile kršitve očitne, pa neizbrani ponudnik ni vložil zahteve za revizijo. Poleg tega je vložitev revizije sorazmerno draga,” pojasnjuje Šoltes.

“Samo nadzorne institucije niso dovolj. Če se ne zavedamo odgovornosti pri porabi javnega denarja, potem ne bomo odpravili vzroka. To ni pravica, da se že vnaprej odločiš, da denar razdeliš svojim, in potem samo izvedeš formalne postopke,” dodaja.