Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Zgodbo petletne deklice spremlja vsa država. Nasprotujoče si izjave, medsebojne obtožbe, medijsko odmevni zagovorniki. Ljudje si vse težje ustvarjajo pravo sliko o tem, kaj se je z deklico resnično dogajalo in kje bi bila najvarnejša. Eno je gotovo: v tem primeru “prava” resnica ni več pomembna, saj sta šli obe strani že zdavnaj predaleč. Interesi staršev tu pač niso najpomembnejši. Oba bi morala v luči medsebojnih sporov že zdavnaj postaviti na prvo mesto otroka. Medijsko izpostavljanje dekličinega imena in fotografije jo bo zaznamovalo za vse življenje. Enako kot dejstvo, da je bila iztrgana iz poznanega okolja. Čeprav lahko posamezno dejanje razumemo, se zdi, da je situacija vsem ušla izpod nadzora. Zdi se, da bi bilo še najbolje, da bi deklico vsaj začasno umaknili v krizni center ali rejniško družino. Včasih je treba pač izbrati za starše težjo, a za otroka boljšo pot.

Dileme. Drugo vprašanje je seveda, kaj so pred izginotjem počele pristojne službe. Imamo v sporih staršev sploh ustrezno urejene pristojnosti centrov za socialno delo, usposobljene strokovnjake oziroma kogarkoli, ki lahko ne le v zakonu, ampak dejansko zagotovi dobrobit otroka? Seveda se ljudje sprašujejo tudi, kako je mogoče, da je bila policija denimo zmožna locirati roparje SKB banke, ne pa malega dekleta. Zakonsko ne morejo prisluškovati vsepovprek z razlogom, saj je lahko ta metoda hitro zlorabljena. Zdi se, da ob težki zgodbi med staršema nihče ni zares želel poseči v situacijo. A to za deklico ni rešitev.

PREBERITE ŠE: Nemočni, ker ni ugrabitev.