Jaz sem Marinka. Nič mi ne manjka. Živela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj mož pa je vozil robo po celem svetu. Ni nam manjkalo nič. Hčerko sva imela, Alino. Luštna punca je bila, potem pa je kar hujšati začela. Se ji je najprej zdelo fajn. Je bila takrat v tistih letih, ko se punce želijo lepe izkazat. Ampak je kar šlo dol in dol. Krvni rak je bil. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela.

Mož je bil žalosten. Jaz mislim, da mu je počasi srce pokalo. Vsak dan malo, potem pa en dan ... kar zbudil se ni, pa jih ni imel niti 65. Sama sem ostala. Imam pa zlato nečakinjo Dolores. Kot hčerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini živi, dela pomembne stvari. Ampak živi pa daleč, dve letali rabi do mene. Ampak me pa pokliče, pa piše mi pisma, kartice. Mi je uredila vse, da mi pomaga plačevati tudi položnice.

Stanovanje mi je pa kar veliko. Zdaj sploh, ko je prišla korona. Nimam družbe. Čakam na Dolores, da poklice. Cakam, da je dan mimo ... Včasih berem. Včasih pa samo sedim in gledam skozi okno.

Foto: Profimedia revščina upokojenci starost ženska stara ženska

--------------------

Jaz sem Ana. Hiško imam. Tam gori, visoko v “vesi”. Nimam veliko. Malo hiško, ki ji streha pušča. Samo kako naj jaz pri 75 gor plezam? Učiteljica sem bila, samo ne dolgo. Ko sem sineka rodila, sem doma ostala. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naučil biti tak. Lutalica je.

Mož moj ... kmet je bil. Njegovi vsi. Rad je imel slivovico in viljamovko. Najprej za živce, potem pa že za žejo. Če tega ni bilo, pa je z vinčekom zalil. Saj če je malo se podprl, je v redu volje bil. Če pa premalo, je bil kot sršen. Če pa malo preveč, pa je razbijal. Mene je rad imel. Samo bolj kot je bil star, bolj je rad imel viljamovko in vinček, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, če ni bilo po njegovo. Sem zob si tako zlomila.

Potem pa je iz traktorja padel. Glavo mu je razbilo, je dolgo v komi bil. Pogreb je drag bil. Ampak saj daš vse za svoje ljudi. Spufala sem se. Mi je potem skozi manjkalo. Saj ne rabim veliko, samo so pa drage drve, če jih sam ne mores naredit. Sin pa je tako zgasnil. Ga blizu ni.

Pri oknih mi je notri pihalo, pa voda je v škaf cankala v kopalnici. Sem jo v škaf lovila, da ni sla v nič. Pa potem z njo kuhala. Prala pa na roke, ko je crknil pralni stroj. Kdo bi mi ga kupil ali na "ves" gor pripeljal. V dom bi sla, pa nimam penzije. Nekam, da bi mi toplo bilo, pa da ne bi mi vleklo pod noge. Pa da bi se s kom menila. In televizijo si želim, da bi kaj pogledala, da je krajši večer.

Foto: Profimedia upokojenka starost revščina

--------------------

Jaz sem Tinka. Ne maram govoriti o sebi. Prišla sem v to malo hiško, ko sem moža pustila. To je bil takrat se greh, ga pustiti. Nočem o tem govoriti. Težko sem potem živela, velikokrat za jesti nisem imela ... Ampak jaz nisem marala, da je tako delal z menoj. Bincal me je, pa lasal. Otrok nisva naredila. Tudi če bi jih, bi mi jih iz trebuha zbil.

Ne vem, ali se živi. Mogoče ga je vzela že ruša, ker je starejši od mene. Pa jih imam že jaz 77. 25 let že ne vem o njem nič. Čisto nič. Sem si v najem to vzela. Denar pa sem dobila nekaj od penzije, ki je majhna. Nekaj pa od dela. Rečejo okoliški kmetje, da sem pridna. Pobiram "japke", pa krompir, pa kopljem. Pa se nabere. Dovolj za najemnino.

Je pa hiška vlažna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi sla pri teh letih? Saj se avta nimam. Peš pa se ne morem seliti. Vse, kar imam, je v tej hiški. Me je pa sram, ker pozimi "dehtam" (smrdim). Ko grem v trgovino, mislijo ljudje, da sem cunka. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje "dehtajo". Perem pa na roke, samo posuši se ne. Včasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine.

Me pa kolk boli, palico rabim. Tisti, v katerega me je največkrat bincal. Pa glava ...

Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem živi, ampak ko sem moža zapustila pa sramoto družini naredila, sva se izgubili. Zofi ji je ime. Njo bi se rada kdaj videla. 10 let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsak mesec prišparam kak evro, pa na kup dajem, da če jo najdem, bi lahko kupila orehe, pa cuker in jo spekla...

--------------------

Epilog

Za Marinko nam je v prvem valu pisala nečakinja, ki jo je zaskrbelo za teto. Pripravljena nam je bila povrniti vse stroške, če bi ji pomagali teto namestiti v dom, saj je ugotovila, da nikakor ne bo mogla tako pogosto na obisk. Marinka pa je počasi tonila v apatijo v velikem praznem stanovanju.

Za Ano nam je povedala soseda, lani maja. Gospa je živela v hišici, nevredni tega imena. shujšana do kosti. Jedla je jabolka, kuhana na pari, kar je našla v okolici. Sosede je zaskrbelo, ker po več dni ni šla iz hiše.

Za Tinko nam je povedala patronažna sestra, ki jo je obiskala zaradi hudih bolečin v kolku. Njeno bivališče je bila ena soba, v preurejenem gospodarskem poslopju. Divan je bil dotrajan, majav. In v resnici - so se tam sprehajale marsikatere živali. Nikakor se nam ni zdelo primerno, da bi Marinko namestili v dom. Gospa je bila čila, agilna, le zelo, zelo osamljena. In prišli smo na drzno idejo. Dolores (nečakinja) nas je podprla ... in po skoraj letu, danes teče 14 dni, odkar nam je uspelo ...

Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dve dotrajani bivališči in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj ...

Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih spoznali, prepričali. Predvsem pa, da smo pravno formalno uredili vse papirje, obenem pa se skregali z enim od CSD-jev, ki je našo idejo označil za absurdno, celo "nečloveško" (v resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli ... še vedno je ne).

Dva CSD-ja pa sta nam res nudilapodporo. In gospe Dolores, kjer se je pokazalo, da je dobrobit tete pred materializmom v smislu koliko bo kdo odštel za najemnino sobe. Sama je rekla, da ima sedaj 3 tetke.

Gospe so koristile turistične bone in preživele dneve skupaj. Ob tem smo preuredili Marinkino stanovanje ... Vsaka ima svojo sobo, ki je samo njena. Urnik opravil. Veliko televizijo. Marinka kuha še za ostali dve. Ana se ne more najesti njene špinače s hrenovkami. Tinka je bila najtrši oreh. Ne govori veliko, se pa v družbi "komaratk" celo smeje.

Veseli smo, da nas je podprla Dolores in da nam je podjetje MIOR skupaj z gospo Ireno Munda omogočil, da smo stanovanje preuredili v bivališče, ki je primerno vsem trem. Dostopno, uporabno, funkcionalno.

Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sporečejo, a se hitro pobotajo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile in katera bo kuhala. 3x tedensko prejemajo tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site ...

Še vedno pa iščemo Zofko iz Primorske, da bi ji Ana spekla potico. Imena gospe so zaradi GDPR spremenjena, z izjemo imena ZOFKE IN ANE. Iščemo torej gospo Zofijo, rojeno 1951, mami Rozaliji in očetu Jožetu, ki ima sestro AnaMarijo (v naši zgodbi je sama sebe poimenovala Tinka), rojeno 1943, ki je zapustila moža in domačijo ter se odselila na drug konec Slovenije, ko je imela Zofija 18 let.

* Fotografije so simbolične.