Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Dobro organizirane, učinkovite sindikate danes potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. Visoka brezposelnost, rastoče število ljudi pod pragom revščine, vse več pogodb za določen čas, prenizke plače, krčenje socialne države, odpuščanja, varčevanje na vsakem koraku. Sindikati so do zdaj postopali previdno; opozorilne stavke ob sobotah, protesti sindikalnih predstavnikov, referendumi. Seveda drži, kar pravijo sindikalisti, da je treba taktiko prilagoditi razmeram. A dejstvo je, da se jim hitro prilagodi tudi oblast. Nova koalicija ne skriva, da bi rada zaostrila pogoje za razpis referenduma. Ob vsesplošnem varčevanju o vsakem ukrepu referendum verjetno ne bo možen. Delavci pa v tem trenutku upravičeno pričakujejo več od ostrih besed.

Zgledi. Zdi se, da so bili v zadnjih letih najuspešnejši delavci, ki so se organizirali nehierarhično, od spodaj. Spomnimo se spontane stavke v Gorenju ali pa zgleda žerjavistov v Luki Koper. Odkar imajo avtonomen sindikat, so se njihove plače podvojile. Tudi zato je pritisk kapitala na takšne strukture veliko večji. Ne nazadnje je predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev Predrag Topić odpoved dobil le dobrega pol leta po uspešnem organiziranju migrantskih delavcev v Luki Koper. Naši največji sindikati bi z novimi taktikami boja gotovo tvegali več. A ob upadanju članstva in relativizaciji njihovih zahtev s strani oblasti se zdi, da je pač čas za nove ideje. Kot bi rekel Dušan Semolič: kdaj, če ne zdaj?