Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Grčija je za Evropo poskusni zajček. Na njenem ljudstvu preizkuša metode discipliniranja, od krčenja javnega zdravstva do zapiranja nacionalne televizije. To je na ulice spet pognalo vse javne uslužbence. Na eni strani iz solidarnosti, na drugi pa zato, ker je zaprtje televizije simbolno uničenje socialne države, ki so jo gradili in za katero so se borili desetletja, zdaj pa se sesuva kot hiša iz kart. Ne sama od sebe, ampak ker jo v to silijo mednarodne institucije zloglasne, a med našimi poslanci manj znane trojke. Ko Evropa kaznuje Grčijo, v resnici disciplinira tudi vse druge, saj se pod grožnjami grškega scenarija zamegljuje vsak racionalni razmislek o vsiljenih varčevalnih ukrepih.

Mojim znancem iz Grčije (jasno, visoko izobraženim in brezposelnim), je pred leti umiral otrok. Po vsej Evropi so zanj zbirali sredstva, da so ga lahko odpeljali na preiskave in operacijo v tujino. Ker grška država zaradi krize pač ni več financirala določenih preiskav. Morda je to res ekstremen primer, a Grčija nam kaže ogledalo, kam lahko pripeljejo ekstremni varčevalni ukrepi. Seveda bo kdo rekel, da stvari ne moremo posploševati in da je včasih kakšen del javnega sektorja preobilen, nedelujoč, neprimeren. Marsikaj drži. Večina teh institucij temelji na nepotističnih in cehovskih odnosih, kjer šteje le to, koga poznaš. A ko si soočen s tako brutalnimi ukrepi, kakršni se v zadnjih letih vsiljujejo evropskemu jugu (in da, sem spadamo tudi mi), je posploševanje v smislu branjenja javnega neizogibno. Ne ker bi si želeli, da birokratski mastodonti ostanejo, kakršni so, ampak ker omogočajo, da lahko mislimo svet onkraj njih. Dokler so ti sistemi vsaj približno delujoči, se nam njihovo branjenje ne zdi nujno. A ko na trgu Taksim streljajo na ljudi, turški novinarji pa raje govorijo o vremenu in ignorirajo masaker na ulicah – takrat se začnemo zavedati pomena javnih institucij. Na žalost pa je takrat pogosto prepozno.