Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Priznam, da sem, ko sem poslušala odločitev višjega sodišča, po razglasitvi pričakovala najmanj oster besedni spopad padlih junakov Čiste lopate ter njihovih odvetnikov z novinarji, politiko in ne vem kom še vse. V glavi se mi je že vrtel znani in prežvečeni odvetniški govor, da je tole posledica medijskega linča, političnega konstrukta in “bla bla bla”. Ker da vsa država pač živi v globoki zmoti, da se nekdanji gradbeni baroni v zapor selijo zgolj po pomoti.

Konec. Čeprav niti sama do konca nisem povsem verjela, da bodo zaporne kazni padlim baronom potrjene, pa lahko rečem, da niso bile potrjene pod kakršnimkoli pritiskom. Iz suvereno prebrane sodniške obrazložitve, zakaj ne dvomijo o tem, da si ti ljudje zaslužijo nič drugega kot zapor, je bilo jasno, da bi se lahko tako mediji kot politika včeraj postavili na trepalnice, a bi kljub temu odločili enako. Mogoče zato niti ni čudno, da je včeraj večina obsojenih z odvetniki dobesedno odfrčala skozi stranska vrata iz sodišča. Priletela je kazen, ki bi sicer morala prileteti že pred vsaj desetimi leti, ko so bili na vrhuncu svojih moči. Še nedolgo tega so sodniki soglašali z njimi, ko so unovčevali bančne garancije in pošiljali podjetja v stečaj ter potopili vse, ki so z njimi sodelovali pri gradbenih poslih. Brez dvoma smo včeraj doživeli katarzo, a vendar bi bila ta veliko večja, če bi v zapor poslali nekoga, ki počne, kar so počeli oni, takrat, ko še ima finančni in politični vpliv. Preden vse skupaj z njim propade.