Da bi bil izbrisani, ki v zadnjih 18 letih živi v tujini, upravičen do stalnega prebivanja v Sloveniji, mora dokazati, da je bil prisiljen oditi. Okej. Mora pa tudi dokazati, da se je v vseh teh letih poskušal vrniti. Kako? Tudi če gre prek teh in preostalih birokratskih ovir (da denarja, časa in živcev ne omenjamo) in dobi dovoljenje za stalno bivanje, se mora v enem letu vrniti v Slovenijo. Kdo lahko v enem letu tukaj dobi službo in stanovanje ter uredi spodobne življenjske pogoje še za člane svoje družine? Donald Trump? Malokdo.

Sprenevedanje. Zato je bila vsa žgoča razprava o mastnih odškodninah, ki naj bi jih dobilo 25 tisoč izbrisanih, eno veliko sprenevedanje. Na valu nacionalističnih čustev desnica jaha že dolgo, žal pa se ji je pridružila še vlada Boruta Pahorja, ki se sicer ima za levo, a to sploh ni. Pravzaprav lahko rečemo, da je Katarina Kresal opravila odličen posel za Branka Grimsa – formalnopravno je zadeva končana, v bistvu pa bo krivica zgolj formalno odpravljena le polovici prizadetih, dejansko pa malokomu. Odškodnino bi moral vsak dokazovati sam. Brez skrbi: slovensko sodišče je še nobenemu ni dosodilo. Državljani smo lahko mirni: naš davkoplačevalski denar lahko mirno zapravljajo za falcone, anekse najrazličnejših gradenj in druge potrebščine. Velika večina naših novih stalnih prebivalcev je praktično zastonj. Kar utegne državo stati, je sodba iz Strasbourga, kjer so že ugotovili, da je Slovenija Berishi in še sedmim izbrisanim kršila pravico do družinskega življenja. Le to bo nekaj stalo.