Politično kariero lahko furaš, dokler ljudje glasujejo zate. Tudi če si najlepši, najpametnejši, najbolj izobražen, najhitrejši ali najbogatejši, to ni dovolj, da prepričaš volilce. Borut Pahor je lahko najvztrajnejši maratonec v slovenski politiki, a ta adut volilcem trenutno bore malo pomeni.

Gregor Golobič je lahko najboljši biznismen v vladi, a volilci ga zaradi tega ne bodo imeli radi. Tako kot ne Katarine Kresal, ker nosi najdražje obleke na vladnih sejah in s svojimi imenitnimi prijatelji večerja v najdražjih restavracijah.

To so aduti, ki so pasé. Kriza in beda sta jih odplaknili in ugasnili njihov sijaj, kot so narasle vode pred leti v Železnikih odnašale hiše in ugašale življenja. Ljudje, ki nimajo ničesar ali pa imajo vsak dan manj, si trenutno pač želijo nekoga, za kogar imajo občutek, da jih razume.

Populizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika ga opisuje kot pojav v kapitalističnih deželah: “gibanje, ki poudarja pomen nižjih, zlasti kmečkih slojev za razvoj družbe, države”.

Točno to se dogaja pri nas, le da so kmečki sloji trenutno nadomeščeni z delavci, brezposelnimi in upokojenci. Ker k sreči njihov glas na volitvah šteje ravno toliko kot vsak drug, so politiki, ki so tam zaradi sebe, da so občudovani, bogati ali lepi, trenutno pasé.

Če bo država še naprej vodena tako slabo, kot je zdaj, samovšečnost preostalih koalicijskih partnerjev pa bo še naprej kot voda tekla na Erjavčev mlin, bo leta 2012 še res mandatar.

Seveda če mu bo takratni predsednik republike to titulo pripravljen podeliti.