Ljubljana. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo vodi Goran Klemenčič, je lani dobila 1.237 prijav sumov korupcije in kršitev. Rešila jih je nekaj več kot polovico – točneje 655. S spletne strani pa je razvidno, da je komisija lani načelno mnenje, da je šlo za koruptivno ravnanje, izdala v le dveh primerih (eden od obeh je bil primer takratne ministrice Katarine Kresal in najemanje stavbe za NPU). Poleg tega so spisali še vsega sedem pojasnil, eno stališče in nič mnenj, je razvidno iz njihovih javnih objav. Kakšen je torej epilog preostalih 645 rešenih prijav sumov korupcije?

Arhivirali ali dali naprej

Glede na proceduro obravnave prijav na KPK bi to lahko pomenilo, da se v “večini rešenih prijav” ni potrdil sum koruptivnega ravnanja ali drugih kršitev in je zadeva zaključena z arhiviranjem ali pa so bili primeri odstopljeni drugim organom.

Seveda obstaja še tretja možnost, da so se v preiskavi potrdili sumi koruptivnih ravnanj oziroma druge kršitve, ugotovitev pa (iz neznanega razloga) niso objavili na spletu, čeprav je iz aktov KPK jasno razvidno, da komisija v 4. fazi javno objavi vse dokumente “o ugotovljenem koruptivnem ravnanju”.

Raziskovanja, kako so bili zaključeni primeri prijav korupcije, smo se lotili, ker nas je na to opozoril vir iz državne uprave (ki pa ne dela na KPK) in bralec, ki mu od KPK ni uspelo dobiti odgovora, kaj je z njegovo prijavo.

Na KPK smo zato že pred skoraj mesecem naslovili šest vprašanj. Med drugim smo vprašali, koliko načelnih mnenj je bilo izdanih v času Klemenčiča in koliko v času Draga Kosa, koliko prijav je KPK odstopila drugim organom in koliko prijaviteljem je na koncu postopka odgovorila, kaj je bilo z njihovo prijavo.

“To ni primerljivo”

S KPK so nam najprej odgovorili, da “gre za velike količine podatkov, ki so med seboj težko primerljivi ali pa sploh neprimerljivi”, saj komisija od sredine leta 2010 dela na skoraj v celoti drugačni pravni podlagi ter ima bistveno več nalog in pooblastil, zato bodo za posredovanje podatkov potrebovali več časa, kot smo jim ga dali. Nato pa so nam čez nekaj dni sporočili, da ne morejo pripraviti kredibilne statistične primerjave, za katero bi lahko prevzeli 
odgovornost.

52-krat več dokumentov

So nam pa poslali svojo primerjavo, ki po njihovem mnenju kaže “pomembno spremembo intenzitete dela”, saj so v 14 mesecih, odkar deluje komisija v sedanji sestavi, “izdelali kar 4.444 lastnih izhodnih dokumentov (pobud, zahtev, priporočil ...)”, pri Dragu Kosu pa je bilo v 14-mesečnem obdobju 2008–2009 evidentiranih 84 takih dokumentov – kar je 52-krat manj. Prav tako v preteklosti (zaradi zakonskih omejitev) ni bilo skupnih predkazenskih postopkov, zdaj pa KPK sodeluje v več tovrstnih skupinah. Prav tako so, odkar velja novi zakon, ki to omogoča, opravili več deset “zališanj”. Dodali pa so tudi, da imajo nasploh za čas Draga Kosa “težave pri verodostojnosti podatkov”, ker so podatki, spisi in evidence deloma neurejeni in nepopolni.

Foto: Nik Rovan Simona Habič Mini intervju: “Transparentnost komisije se je zmanjšala”

Zakaj so pomembna načelna mnenja?

Vsebujejo opredelitev komisije do sistemskih pomanjkljivosti, neskladij in problemov ter predloge za izboljšanje stanja. Organi, podjetja in posamezniki dobijo kakovostne informacije, kako se morajo vesti in kakšno je dolžno ravnanje. So dragocen vir vzpostavljanja večje integritete in transparentnosti.

Kakšne so posledice, če Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) objavlja manj načelnih mnenj?

KPK je v preteklosti ta institut uporabila za obveščanje javnosti o delovanju. Redno so izdajali načelna mnenja. Opažamo, da se je zaradi manj objavljenih mnenj zmanjšala transparentnost delovanja KPK in omejil dostop javnosti do načelnih mnenj.


Zakaj je prišlo do tega?

Razlogi nam niso znani, verjetno pa je deloma razlog v tem, da jim vlada ne zagotovi dovoljšnih sredstev za delo. Prav tako bi bil nesmiseln zaključek, da če načelnih mnenj ni, korupcije v Sloveniji ni. Opažamo, da KPK v popolnosti ne izpolnjuje ene od svojih pomembnih nalog: obveščanja javnosti, kot smo ugotovili tudi v naši raziskavi Nacionalni sistem integritete.