Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Zgodba ni nič drugačna kot pred desetimi leti, ko so bili v igri Hervardi, zdaj je pač to štajerska varda. Človek vedno najde somišljenike, tako kot jih najde zveza borcev, ki pravkar ustanavlja mladinsko sekcijo ali Zmago Jelinčič, ni pomembno. Bizarnost obrambe slovenskega se začne že pri imenu. Varda ni stara slovenska beseda za stražo, ampak izvira iz germanske besede wardon ali še bližje, romanske guarda.

Torej varda je prišlek, ki naj bi branila Slovenijo pred prišleki. Poleg tega je seveda Štajerska tista strateška točka na svetu, ki jo imajo zaradi rizlinga nagledano vse velesile in tam pred Gruškovjem, tik za žičnato ograjo, se tarejo tisoči ubogih beguncev, ki iščejo ta obljubljeni kotiček pod soncem, kjer se cedijo bela vina s sadnimi in cvetočimi aromami ter osvežujočimi kislinami. Pa še trgatev je.

Takšni shodi niso nič nenavadnega, je pa z njimi vedno povezana neka paranoja in iskanje vzporednic z vznikom nekaterih skrajnih režimov, ki so svet pahnili v temo. Ja, vse se je začelo zelo podobno, a takrat si ni nihče na glavo dajal kapuc, ker se svet še ni naučil svoje lekcije. Ampak ja, vse to in pa številni komentarji podpore tej bizarnosti morajo prižgati neke alarme.

V kakšni družbi živimo? Kakšno je naše šolstvo? Kdo in v kaj vzgaja naše otroke? Šiškova mama je delala v šolstvu in je ponosna na svojega sina, vsi, ki so si nadeli kapuce, imajo očete in so vsaj nekaj časa hodili v šolo. Imajo svojo družbo in sosede. Za starše nimamo vzgojnega priročnika, zato smo imeli vsaj včasih šole. In te se bodo morale prilagoditi izzivom, ki jih prinašajo določene spremembe v družbi. Ne s šopanjem podatkov, šola bo morala otrokom začeti vcepljati družbene in moralne norme. Jih nagrajevati za solidarnost, pomoč drugim, sočutje in družabnost, za vse tisto, kar je prav in kaznovati zaradi segregacije, hujskanja, žaljenja, predvsem pa egoizma. Seveda zato potrebujemo tudi dobre učitelje, ki bodo tudi dobro plačani. Ne po neki sindikalni linearni liniji, pač pa po tem, v kaj spreminjajo otroke. Da bodo plod Svizovega filanja tretjega stebra in zbiranja točk za napredovanje boljši ljudje. Da bodo »šiškove« mame vsaj boljše učiteljice kot mame.

Ste zadnje čase pogledali na ulico? Se Slovenci sploh še družimo? Vsako leto, ko za prvi maj godba odigra budnico, mi gre praktično na jok, ker tam stojimo trije, vsi ostali pa ne stopijo niti na balkone. Ste bili zadnje čase morda v Španiji, Grčiji, na Švedskem ali pač denimo v Srbiji? Ulice so zvečer polne, ljudje se družijo, pa ne visijo zgolj po kafičih. Pri nas je vse druženje povezano samo še z alkoholom, kolektivizirali smo pojem pristnih vaških pijančkov ...

Otroci visijo na računalnikih, ne poznajo niti sosedov, starši so v nekem svojem malem svetu, razpeti med preteklostjo in sedanjostjo, v kateri se ne znajdejo. Pa če že naženejo mulca na ulico, s kom naj se druži, če jih ne naženejo še drugi? Usedel se bo na škarpo, iz žepa potegnil telefon in užival v virtualnih neumnostih.

In v vseh teh malih kokonih se razvija egoizem, nestrpnost. Začne se z žaljivkami, ko vrstniku ne pogledaš v oči in ga s tipkami prizadeneš v dno duše, konča s sovražnostjo. Najprej otrok ubije virtualnega sovražnika, čez pet let si na glavo nadene masko in gre na softball s Šiškom. In ko v tem uživa, je prepozno in poti nazaj ni več.

Naj bo torej Šiško tisto zadnje opozorilo, da živimo v svetu, obkroženi z drugimi ljudmi, da smo po naravi družabna bitja in da živimo bolje, če ljudje okrog nas živijo bolje. Naredite za nekoga nekaj lepega in to se vam bo obrestovalo. Ne potrebujemo nobenih straž, če se le vsi začnemo obnašati kot ljudje. Šiškova samopromocija s tem nima nobene zveze, je le opomin, da smo vsi, od prvega do zadnjega, lahko boljši.