Foto: Boštjan Tacol David Jug Zdaj pa skok na Šentviško planoto. Ste že bili kdaj tam gor? Ne? Zamujate. Res je lepo, a tako bogu za hrbtom, da se ne smete čuditi, če vas bo na poti tja navigacija morda pustila na cedilu. 

Osemdeset let sta tam živela moja stara starša. Babica nikoli ni bila zaposlena – preživljala se je s kmetijo in priložnostnimi šiviljskimi deli. Da zato pokojnine ni nikoli prejemala, najbrž ni treba posebej poudarjati. Dedek je, potem ko je ena od tovarn v sosednji vasi na noge postavila tozd, pridelal nekaj let pokojninske dobe – toliko, da mu je Zpiz naračunal nekaj manj kot tristo evrov pokojnine. S tem sta se – ne vem kako – nekako prebijala skozi mesec.  

Kako se začne zgodba zapletati?

Zgodba se je začela zapletati pred osmimi leti, ko je morala babica zaradi možganske kapi v dom za ostarele. Rabi polno oskrbo, zato dedek sam zanjo ni mogel skrbeti, hčeri, ki hodita v službo, pa tudi ne. Babica že osmo leto v domu za ostarele vegetira. Možgani so žal odpovedali, telo noče – težko jo je gledati, kako hira. 

Pred kakšnim letom je moral domačijo zapustiti še dedek, ki zaradi zdravstvenih težav – kljub velikanski pomoči obeh hčera – ni mogel več skrbeti sam zase. Za njim je ostal hlev in propadajoča hiša, ki se bo vsak čas porušila. Streha je bila nazadnje zamenjana konec 19. stoletja, ko je vas pogorela in je obnovo hiš financiral stari dobri Franc Jožef. Pa nekaj pašnikov in travnikov ter gozd je vse, kar je še ostalo za njim. 

Gospe, ki v domu za ostarele skrbijo zanju, so zlata vredne. Marsikdo si niti predstavlja ne, kako naporno je njihovo delo. A ob pogledu na račun, ki ga dom vsak mesec izstavi za svoje storitve, se človeku zvrti. Prvih nekaj let je za babičino varstvo nekaj malega primaknila država, z Zujfom so ji vzeli še ta drobiž. Tistih nekaj sto evrov dedkove penzije pokrije le nekaj dni polne oskrbe. Ostalih dvajset-in-toliko dni pade na ramena njunih hčera – moje mame in tete, torej. Vsak mesec morata za njuno oskrbo plačati še dodatnih, reci-in-piši, 1.082 evrov. Kar je krepko več kot polovica njunih prihodkov.  

Nekaj časa sta bili s sosedom, ki ima potrebno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, dogovorjeni, da je v dedkovem gozdu žagal drva, ki so jih nato prodali, dobiček pa razdelili in tako poravnali vsaj del računa. A drv je zmanjkalo, še tisto kar je ostalo, je lani uničil žled.  

Premoženje na Šentviški planoti je vredno vsega skupaj nekaj tisočakov. Saj bi ga prodali, toda res mislite da se najde kdo, ki bi šel kupovati na pol zaraščene pašnike, kjer krave za pašo rabijo dereze? 

Kaj ima to opraviti z vami?

Zakaj morate vse to brati, se sprašujete? Ker se bojim, da Slovenija kmalu ne bo več socialna država. Ker se težko priborjene pravice klesti kar povprek. Ker s tem rešujemo težave bolj enakopravnih ljudi! In ustvarjamo nove socialne probleme. 

Se res še kdo čudi, da dobijo ljudje kurjo polt, ko jim v tem kontekstu bankirji ne znajo pojasniti milijardnih dokapitalizacij, ali pa miškulanc ob milijardi in pol težki investiciji v šoštanjsko termoelektrarno. Res mislite, da bo pri gradnji drugega tira kaj drugače?  

In ne pozabite, pred dobrim tednom so poslanci v parlamentu predvsem zaradi teh dogodkov z rebalansom oklestili izdatke za socialo v letu 2015 za desetino – za 130 milijonov evrov.