Foto: Anže Petkovšek Barbara Barbič Natančno se spominjam situacije, o kakršnih sem dotlej le poročala. "... zaradi racionalizacije ..." se je glasila utemeljitev odločitve, da skupaj s še nekaterimi honorarnimi sodelavci postajam tako imenovani presežek. Natančno se spominjam situacije, natančno se spominjam besed, natančno občutkov.

Jeza, celo bes. Tesnoba in milijon vprašanj. Še leto dni pred tem so me vztrajno vabili v ekipo in me - kljub temu, da sem imela ravno na spletnem Žurnalu lepo službo - sem se odločila za spremembo. Da se mi ne bo treba z Dolenjske voziti v Ljubljano, da bom bližje domu, šoloobveznemu sinu in obolelemu očetu. Ker so bila povabila vztrajna, sem si izpogajala 4-letno pogodbo, ki so jo po letu dni samovoljno in brez mojih krivdnih razlogov prekinili. Na radijski frekvenci, na kateri so predvajali program Studia D, so začeli oddajati program Radia Aktual. 

Radijska postaja je bila del takratne skupine Kratermedia, danes Media24, njen večinski lastnik pa Martin Odlazek, eden najbogatejših Slovencev. Postala sem ena številnih delavcev, ki jih je skupina poslala na cesto, ob obrazložitvi odločitve mi niso ponudili ničesar.

Ko je lastnik oziroma ko so njegovi nastavljeni ljudje dobili "pozdrave" odvetnika, v katerih je prijazno opomnil na pogodbene dolžnosti, so mi ponudili drugo delo znotraj skupine, a pod bistveno slabšimi pogoji. Nanje seveda nisem mogla pristati, poleg tega je bilo porušeno zaupanje; na isti spolzek led nisem upala še v drugo.

Odločila sem se za tožbo, ki sem jo vložila maja leta 2012, v njej pa zahtevala odškodnino, ki bi poplačala izgubo dohodka. Baje so se spraševali po moji zdravi pameti in se mi zaradi vložene tožbe celo posmehovali. Sama sem se pripravila na čakanje ...

Sodni mlini so mleli še počasneje, kot sem pričakovala, predvsem pa so od mene terjali plačilo res visokih računov za odvetniške storitve in sodne stroške. Ja, bilo je res drago, za ta denar bi si lahko kupila povsem dostojen rabljen avto, recimo.

A bilo je vredno, velik del stroškov so mi - po tudi na višjem sodišču potrjeni sodbi - morali poplačati. Poleg tega tudi odškodnino, ki je resda bistveno manjša od zahtevane, a desetkrat višja od tiste, ki so mi jo ob poskusu sodne poravnave na prvem naroku ponudili sami.

Zadovoljna sem. Ne, ne le zaradi denarja, ki nekdanjemu lastniku najbrž predstavlja drobiž, zadovoljna sem, ker sem ena redkih, ki je to skupino sploh tožila. Še bolj zadovoljna bi bila, če bi se lastnik in njemu podobni ob takšni odločitvi sodišča zamislili, da z delavci vendarle ne morejo ravnati kot s stvarmi, ki jih v svojem bogastvu kopičijo in po nekajkratni uporabi najbrž zavržejo.

Odškodnina seveda niti približno ne odtehta vse grenkobe, vse negotovosti, vseh skrbi, s katerimi sem se na vrhuncu recesije soočala ob izgubi dela. Tudi posmehovanja, ki sem ga bila s strani nekaterih predstavnikov omenjene skupine deležna še na sodišču, kjer smo se srečali, ko so bili v vlogi zaslišanih prič. Nekaterim nekdanjim sodelavcem kapo dol in vso srečo, lastniku in vodilnemu kadru pa ... vredno je čakati!

V povezavi s svojo izkušnjo glede tožbe bi lahko posebno poglavje spisala glede sindikatov, ki so v primeru kršenja pravic prekarnim delavcem bolj ali manj tiho, tudi glede sodstva oziroma pravnikov, a si raje ne kvarim občutkov ob zmagi. Naj bo moj primer in tudi primer še nekaterih mojih novinarskih oziroma prekarnih kolegov, ki so pravico poiskali na sodišču, v pogum tistim, ki se z obrazložitvijo: "... zaradi racionalizacije ..." znajdejo na cesti. Srečno!

barbara.barbic@zurnal24.si