Težkega otroštva ter zlorab in dnevne pretepenosti posameznika v mladosti v tej državi ne upošteva vsak sodnik, ko presoja o sedanjih kriminalnih pohodih. Večina vztraja, da je vsak človek po svoje prestal določeno neprijetno življenjsko obdobje, a se kljub temu vsi ne lotevajo morilskih pohodov ali serijskih ropov. In da prav nič na tem svetu ne more dovoljevati ljudem, da škodujejo drugim. Ali da jih “olajševalna težka mladost” celo reši kazni.

Kazen. Za ocenjevanje duševnega zdravja prestopnikov pa sodniki pokličejo psihiatre. Ti morajo opozoriti na težave, ki lahko tudi smrtonosno vplivajo na dogajanje v družbi.

Nikakor pa ni njihova naloga, da nekoga na silo zaprejo v psihiatrično ustanovo. Posebno če ne najdejo soglasja za to, da bi nekomu, ki bi spet lahko moril, kradel ali spolno napadal, pomagali s psihiatričnim zdravljenjem. Pred hudimi posledicami pa bi obvarovali tudi nove potencialne žrtve.

In pri kom se potem sploh lahko pritožimo, če nas denimo oropa nekdo, ki je sicer pred nekaj leti neprišteven umoril nekoga, katerega je prav tako poskušal okrasti?

Na sodišču, ki ga ni poslalo na zdravljenje, bi odgovorili, da so ga na prostost izpustili, ker jim nihče ni predlagal, naj mu dodelijo psihiatra. Ne glede na pričakovanja družbe: tudi roparju zakon dovoljuje, da je oproščen, če to počne neprišteven.

Ta isti zakon pa dovoljuje tudi, da se ga lahko zato napoti na psihiatrijo. Verjetno tudi v skrbi za družbo, če bi zanjo spet postal nevaren, mar ne?