Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Država je uvedla strožji sistem dostopa do socialnih transferjev, ki je številne, ki so že tako živeli na družbenem robu, pahnilo v še večjo revščino. V želji, da bi svojim potomcem lahko zapustili razpadajoče hiše, stare avtomobile ali majhne vrtove, se odpovedujejo socialni pomoči in varstvenim dodatkom. Podatki govorijo zase: število tistih, ki zaprosijo za socialne transferje, se zmanjšuje. A to ne kaže, da je kriza mimo, saj hkrati narašča število revnih. To nam govori, da s socialno politiko države, ki bi morala poskrbeti za najbolj prikrajšane, nekaj ni v redu. In kot da to ne bi bilo dovolj, so zaradi nove zakonodaje in informacijskega sistema ljudje z najnižjimi prihodki za več mesecev ostali brez njih, ker so se dogajale tehnične napake. Za koga sto evrov morda ne pomeni nič. A za tiste, ki živijo brez vsega, je to zelo veliko. Zato je nedopustno, da na transferje čakajo dlje, kot to lahko zdržijo.

Spremembe. Socialni delavci opozarjajo, da bi morali biti bolj prisotni na terenu, se ljudem, predvsem čedalje večjemu številu starejših, posvečati individualno, jih opolnomočiti in jim pomagati, da se izvijejo iz primeža revščine ter zaživijo dostojno življenje. Zdaj nimajo časa niti za obravnavo njihovih vlog. Kriza je zato tudi čas, da premislimo družbene vrednote. Želimo živeti v družbi, ki jo koljejo globoke neenakosti, ali v družbi, v kateri vlada solidarnost? Številni, ki želijo zadnje, bodo danes to pokazali z udeležbo na demonstracijah.