Kdo naj prvi zapusti evroobmočje? Tako imenovane njegove šibkejše članice, ki se utapljajo v dolgovih ali države, ki nimajo javnofinančnih težav in veljajo za glavne stebre območja z enotno evropsko valuto?

Kot v reviji Time ugotavlja finančni analitik Michael Sivy, bi prezadolžene članice evroobmočja lažje splezale na zeleno vejo, če bi slednjega med prvimi zapustila Nemčija.

V tem primeru bi evro v primerjavi z novo nemško valuto in tudi dolarjem izgubil na svoji vrednosti.

Šibkejše članice, ki bi še naprej uporabljale evro, bi na tak način lahko manj boleče zmanjšale stroške dela in postale bolj konkurenčne.

Lažje bi odplačevale tudi dolgove v evrih in se tako izognile bankrotu.

Previsoki stroški dela

Kot pravi Sivy, glavni problem šibkejših članic evroombočja ni dolg, ampak previsoki stroški dela.

"Lažji dostop do kreditov v zadnjih desetih letih je omogočil, da so ti stroški v nekaterih državah zelo naraščali, zaradi česar so te države težje izvažale svoje proizvode ali tekmovale s cenejšimi proizvodi," razlaga analitik.

V Italiji in Španiji so tako med letoma 2000 in 2007 višji stroški dela zmanjšale konkurenčnost od 10 do 20 odstotkov. "Te države nikoli ne bodo mogle tekmovati glede na ekonomsko učinkovitost, dokler se ne bodo občutno zmanjšali stroški dela. In politično je zelo težko delavcem plače zmanjšati za 10 do 20 odstotkov."

V primeru, da bi tako šibkejše članice med prvimi zapustile evroobmočje, bi se sicer po izgubi vrednosti nove valute v primerjavi z evrom plače dejansko znižale (s plačo bi lahko zaradi oslabljene valute kupili manj, kot pred izstopom iz evroobočja), a bi ljudje začeli pospešeno dvigovati denar iz bank in tako lahko ogrozili bančni sistem.

Poleg tega pa bi državi še vedno ostal dolg v evrih, ki bi bil zaradi oslabljene nove valute še dražji. Na koncu bi tako državo še vedno lahko čakal bankrot.