Foto: Saša Despot Igor Kovačič "Igraj za grb na sprednji strani dresa in spoštovali bodo ime na zadnji strani," je nekoč izjavil dolgoletni kapetan Arsenala Tony Adams. Nekdanji član angleške izbrane vrste bi se verjetno čudno počutil v sodobnem nogometu, čeprav je minilo šele dobrih 15 let od konca njegove kariere. V igri, kjer so garače na terenu zamenjali zvezdniki socialni omrežij in lovci na sledilce, borce na zelenici pa tisti, ki jim je najpomembnejša osvojitev individualnih priznanj. Šele nato na vrsto pridejo klubske lovorike.

Zlata žoga? V čem je sploh še smisel tega? Kot dobra verzija Evrovizije. Šov, ki se je povsem izrodil. Glasovanje 180 oseb, izbranih po neznanem kriteriju, športnih novinarjev, ki imajo vsak svoje subjektivno mnenje. In nato razkritje glasov, ki ujezi pristaše enega, drugega ali tretjega zvezdnika. Še korak dlje in bolj smešno - na primer zgražanje celotne nacije, ker nekdo razmišlja drugače in ne izbere njihovega kandidata. Ko Andrej Stare znova na prvo mesto postavi Cristiana Ronalda in v peterici najboljših spregleda Luko Modrića, za mejo pa se zatrese gora. 

Seveda v užaljeni naciji sledijo članki na to temo, tudi posmehljivi do slovenskega nogometa in športa, ki privabijo klike (le kdo v tem času tega ne počne, tudi mi nismo izjema, kliki pač prinašajo oglaševalce, ti pa denar), pljuvanje po celotnem sosednem narodu s strani spletnih komentatorjev in vse samo zaradi mnenja ene osebe. Bolano. Slaba mehiška nadaljevanka, nepotrebna limonada svetovnega nogometa.

Bi mi ravnali enako, če bi bil Jan Oblak v Modrićevem položaju in bi hrvaški novinar izpustil njega? Vsekakor. Nismo nič boljši, nič slabši. Takšen je pač ta svet. Vsakdo ima prav, če le razmišlja tako kot je treba, se pravi, da razmišlja tako kot jaz. Če se mu po glavi podijo drugačne misli, je pač nizkotnež. Vseeno, ali gre za šport, ali politiko, ali kaj tretjega. Pomemben sem jaz in moje mnenje, drugi se motite in ne prepričujte me v nasprotno, ker že imam prav. 

Po zlati žogi je nekaj zmagovalcev, vsi drugi so užaljeni. In seveda je tu še obujena polemika, ki znova buri duhove vseh vpletenih v nogomet. Če je cilj nogometnih mogočnežev ta, da se tudi na tak način govori o športu, je cilj vsekakor dosežen. Osebno bi raje videl, da se govori o predstavah na zelenicah, a priznam, da sem v tem pogledu zelo staromoden. Ni mi všeč vpliv denarja, niso mi všeč ta in ta in ta podeljevanja nagrad (Modrić si jih je v tem letu nabral lepo kopico), neobzirno lobiranje za individualna priznanja, s tem povezan boj za osebne pokrovitelje, pehanje za še več denarja, ki ga nogometni bogataši že tako in tako imajo v izobilju. 

V tem letu so tako podelili kar nekaj nagrad, šov se mora nadaljevati. Če ne zaradi drugega, da se nekaj ljudi pri koritu zabava na lastnih zabavah. In tako bi nogometni navdušenci, predvsem pa zvezdniki, vse skupaj morali jemati. 'Zlata žoga? Lepo, ampak nič pretirano pretresljivega.' Da bi nogometaš ob besedah 'brez soigralcev mi tega ne bi uspelo', to tudi resnično mislil. Precenjen šov za marsikdaj precenjene idole, prevelike ege. Tega najpomembnejša postranska stvar ne potrebuje. Že tako se vse vrti okoli denarja. Če bi bilo manj hrupa ob takšnih rečeh, bi zadnji dobitniki zlatih žog morda celo opazili, da so 'pozabili' plačati davke. 

Še osebno mnenje o tem, kdo bi moral dobiti zlato žogo. Ne bom vas prepričeval, saj ste že prepričani, po vsem zapisanem pa se ne spodobi, da bi se skrival. Na koncu je zmagal Modrić. Lepo in prav, večina od izbranih 180 novinarjev pač meni tako. Gre za ljudi, ki jih očitno cenijo v nogometnem svetu. V prid Hrvatu govori osvojitev lige prvakov, a enako tudi Ronaldu. Kaj drugega ne moreta pokazati. Ob takšnem pogledu bi bil lahko izbran tudi Raphael Varane, ki pa je za nameček postal še svetovni prvak. Pri Realu je vsekakor opravil precej posla, že dlje časa je tudi pomemben član galskih petelinov.

Modrić je bil sicer izbran za igralca svetovnega prvenstva, čeprav Hrvaška ni bila svetovni prvak, kar se mi v osnovi zdi napačno. Pravzaprav je na tekmi v izločilnih bojih proti Danski zapravil strel z bele točke v podaljšku, nato pa je ob streljanju enajstmetrovk to znova naredil dokaj slabo, a je okroglo usnje po sredini gola in tik ob nogi  vratarja vseeno našlo pot preko črte. Nič kaj kapetansko, zgodba bi lahko bila povsem drugačna, a na to so vsi pozabili. Tudi klubska sezona po mundialu ni bila za Modriča ravno blesteča.

Vsekakor bi sam dal naslov francoskemu nogometašu, če je že treba gledati na celotno sezono. Antoine Griezmann je osvojil  še evropsko ligo, evropski superpokal, Kylian Mbappe je v Franciji, kjer je sicer težava v tem, da bogati PSG nima prave konkurence, osvojil prav vse, nato pa postal še svetovni prvak. Trofeje so se kar lepile nanj.

Morda pa bi bilo enostavno boljše, če bi nagrade podeljevali le za sama tekmovanja. Pa naj bo nekdo najboljši v Ligi prvakov, drugi v Evropski ligi, tretji nekje drugje. Tako pa je na koncu le zmešnjava, nihče pač ni v top formi skozi celotno leto, vsak ponuja svoje prepričanje, vse skupaj samo odvrača pozornost od pravih bojev na igrišču, legende socialnih omrežjih pa prevečkrat pridejo na svoj račun. Kot otroci v vrtcih: 'Moj oče je boljši in močnejši kot tvoj, boš videl, kaj mu lahko naredi'.

Z vso to individualno šaro bi bilo treba pomesti. Saj se igra za lovorike kluba, reprezentance, ali pač ne? Še vedno je to ekipni šport, mar ne? Igra, kjer si žogo deliš še z desetimi ljudmi. 

Tony, pogrešamo te!

igor.kovacic@zurnal24.si