Skoraj nenavadno se mi zdi, da se pobegli nekdanji manager Robert Časar ob aretaciji konec prejšnjega tedna ni niti malo upiral, ampak se je enostavno predal. Dvomim namreč, da želi s tem dokazati, da prevzema kazen, odgovornost in da si neizmerno želi selitve v zapor. Ali da je v zadnjem letu doživel popolno duhovno katarzo. Če bi se tako zelo želel pokesati za vse svoje pretekle grehe, najbrž ne bi izpuhtel, ko je zaslutil, da se zanj piše poziv v zapor, ali pač?

Še veliko bolj pa me čudi tudi to, da je na begu v zadnjem letu živel povsem običajno življenje, da si ni spremenil niti imena, podobe ali še česa drugega. To, da je nekaj mesecev po izginotju uspel za seboj potegniti še del najožjih sorodnikov, me sploh ne preseneča. Tega mu ob trenutnih pravilih, ki veljajo v Sloveniji, res ni mogel preprečiti prav nihče. Četudi je policija zaznala, da se nekaj pripravlja in da se Časarjevi očitno odpravljajo na "daljše počitnice" šele ob koncu poletja, so lahko le gledali, kako pakirajo prtljago, saj več kot to niti niso smeli.

Res me zanima, zakaj se je Časar tako hitro sprijaznil, da mu je beg pred zaporom očitno spodletel. Po tem, ko je iz domačega zavetja izginil že nekaj mesecev preden so ga sploh začele iskati policije po vsem svetu, torej ko je bilo prečkanje meja tujih držav in kontinentov zanj še varno, si je vzpostavil novo-staro življenje v novem okolju ter skoraj hkrati vanj brez kakršnihkoli zapletov naselil še svoje najbližje. Nekdo, ki izvede tako organizirano selitev, zagotovo ne namerava za nobeno ceno pristati na to, da bi kadarkoli šel v zapor. Že to, da nekdo samo pomisli na beg, je zadosten dokaz, da se bo zaporni kazni izmikal na vse pretege.

Hospitalizacija za pet let in devet mesecev?

Zato sem prepričana, da se tudi Časar ne bi predal brez "plana B". Vprašanje je le, kakšna je ta alternativa. Ali bo sledil že izpetim trikom nekaterih nekdanjih vplivnežev, ki so eden za drugim tik pred selitvijo v zapor nenadoma "tako zelo zboleli", da jim morajo odhod v zapor nesprestano prestavlljati? Časarju je zdravje občasno "ponagajalo" že med sodnim procesom, po katerem ga je doletela zaporna kazen pred katero zdaj beži.

Mogoče zato ne bi bilo odveč, če se na njegovo vrnitev v Slovenijo začne, bolj kot osebje v zaporu na Dobu, pripravljati zdravniška stroka. Kardiologi, ortopedi, urologi, oftalmologi pa tudi psihiatri in ostali zdravniki specialisti, združite moči, v naslednjih petih letih bo vašo pomoč potreboval še en "hudo bolan in onemogel" pacient, za katerega zdravniška oskrba v zaporu najbrž ne bo dovolj dobra. Predvidevam, tako na prvo žogo, da tudi njegovo zdravstveno stanje lahko terja resno obravnavo in da brez hospitalizacije, nujnih posegov, terapij ter po potrebi na to še vnovične hospitalizacije nikakor ne bi šlo. Vse skupaj pa skoraj ne bi smelo trajati manj kot pet let in devet mesecev seveda.