Smrt ljubljene osebe je ena najtežjih življenjskih preizkušenj. Bolj kot nam je bila oseba blizu, bolj kot je bila njena smrt nepričakovana, več časa lahko traja, da predelamo težka čustva in sprejmemo, kar se je zgodilo. Naša sogovornica, psihoterapevtka, ki se je pri svojem delu že velikokrat srečala z žalujočimi, nam je povedala, kako običajno poteka proces žalovanja in kako so nam lahko ob tem v pomoč ljudje, ki jim najbolj zaupamo. 

Ko umre ljubljena oseba, se običajno najprej pojavi šok. Težko je dojeti, kaj se takrat dogaja in da se to dogaja nam. 

Gre za velik šok, travmo, kar pomeni, da se ti razsuje temelj in izgubiš nadzor. Vse je treba začeti znova, ne samo misliti, tudi čutiti je treba na novo. Je pa res, da se takrat psiha nekako zaščiti. V tem začetnem šoku v bistvu ti ne čutiš neke silne žalosti, jeze. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno zaprtost. K meni na obravnavo je prišel otrok, ki je izgubil mamo. Obnašal se je, kot da se ni nič zgodilo. Nisem točno vedela, kaj naj. Zato sem poklicala na hospic in jih vprašala, kaj naj naredim z njim, in so mi rekli, da osem mesecev ničesar. 

Travma torej v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu pusti pravo razdejanje. Pa pri tem ne gre nujno samo za smrt bližnjega?

Foto: Saša Despot Štefanija Jaksetič Dujc Seveda ne, tukaj so še izguba ljubezni, torej razhod, izguba službe, nenadna bolezen, tudi v tem primeru ti doživiš neko izgubo. Kako jo doživljaš, je seveda odvisno od tega, kako si pred tem psihično in fizično opremljen. Skratka, vsak lahko to travmo drugače doživlja, čeprav tisti šok ob smrti tako rekoč pri vseh nekako zablokira čustva. Samo premlevaš in premlevaš.

Dejali ste, da lahko kar nekaj mesecev traja ta začetni šok. Kaj pa po tem?

Najbolj intenzivna čustva običajno kar naenkrat privrejo na plano. Preplavlja te zanikanje, potem pridejo spomini in sanje, v katerih se na primer poskušaš dotakniti tega človeka, pa se ne moreš. To lahko traja zelo dolgo.

Poglejmo primer posttravmatskega sindroma. Ta klasifikacija duševnih motenj je nastala zaradi posttravmatskega stresa, ki so ga doživljali vojaki po Vietnamski vojni. Vsi so prišli domov živi, z medaljami, fizično zdravi. Potem je prišlo za njimi.

Na začetku si rečeš, pa saj sem dobro prenesel. Ne, običajno te sesuje, lahko tudi po več mesecih. Eni pridejo šele po dveh letih na terapijo. Povedo, da ne morejo preboleti. Pa kaj se to dogaja z mano, pravijo, saj bi že moral živeti naprej, paziti nase, pa ne gre. Travma je tako velika, da prebudi tudi generacijske travme. Generacije in generacije so zatajevale žalost ob izgubah, zdaj pa jaz tukaj stojim in se sprašujem, kako bom vse to rešil za nazaj. Hočem povedati, da se lahko prebudi marsikaj. 

Žalovanje je proces, ki ga vsak doživlja drugače, vendar pogosto poteka v fazah. Izpostavili ste zanikanje?

V smislu “to se ni zgodilo”, “to ne more biti res”, ki nam služi kot obrambni mehanizem, ko poskušamo preživeti. Ljudje ne želijo ali enostavno ne zmorejo priznati, da svojca ni več. Jaz temu rečem odcepljenje. Govorijo si, jaz tega ne čutim, tega zame ni.

V tej prvi fazi se večina žalujočih težko sooči z izgubo in realnim stanjem, omenili ste zanikanje. V drugi fazi se pojavi močno čustvo jeze. Kaj sledi po tem?

Zanikanje, jeza, vendar ni nujno, da si sledijo tako po vrsti. Pri jezi si na primer jezen na tistega človeka, ki te je zapustil, ki je šel. To se lahko zgodi takoj, ali pa tudi ne. Proces žalovanja je zelo pomemben za vsakega posameznika, ne glede na to, to, da je v različnih fazah veliko negativnih čustev, predelava lahko traja pet do šest let.

Kaj pa žalost?

Žalosti se običajno zelo bojimo, tukaj se pogosto pojavita strah ali sram ob tem, ko jokaš. Vsa ta čustva, ki jih imamo in niso predelana, če hočete čista - ker nam mogoče niso dovolili, da bi šli skozi njih - vse to se nam lahko zdaj dogaja. Lahko pride do obupa, takrat lahko padeš v luknjo, v depresijo, lahko bi rekla, da se nočeš več boriti, in to je zelo nevarno in tukaj je treba poiskati pomoč. 

Rekla bi, da je tudi zaradi rojstnih dnevov, obletnic, novoletnega vzdušja, ko si naenkrat sam, še posebej težko. 

Foto: Saša Despot Štefanija Jaksetič Dujc Ni nujno. Po navadi jim gre prvo leto še nekako dobro. Prve mesece je veliko dela, najprej pogreb, potem je treba urejati dokumentacijo itd. Ko pa se umiriš, ko ugotoviš, da moraš pospraviti še tiste preostale njegove stvari, ko odpreš omaro, takrat se pojavijo spomini in dostikrat ob tem krivda, da nisi storil vsega, kar je bilo v tvoji moči.

Kdaj nastopi čas, ko bi lahko rekli, da si iz tistega najhujšega krča?

Smrt je šok in nikoli nisi pripravljen, Je pa seveda vse odvisno od tega, kako blizu si si bil s tisto osebo, ki je umrla. Najhujše je, če te ni bilo zraven. In tukaj se lahko pojavi krivda. Spomnim se punce, ki so jo starši ob smrti njene sestre pustili v šoli v naravi, da ne bo trpela. Po petih letih, ko je bila že srednješolka, je prišla k meni in trdila, da je njena sestra še živa. Želela je videti fotografije prometne nesreče. Hočem reči, da vedno pride za tabo. 

Kdaj lahko rečemo, da je človek predelal smrt bližnjega, preboleti je ne moreš, lahko pa mogoče greš naprej? Katera je tista zadnja faza prebolevanja?

Sprejemanje. To pomeni, da sprejmeš vse te nove okoliščine. Da sprejmeš svojo bolečino, da je tvoja, da je prav, da je normalna. Kar naenkrat vidiš in slišiš nove ljudi, se lahko pogovarjaš o tem, največkrat z ljudmi, ki so tudi sami doživeli nekaj podobnega in so to travmo predelali. Čutiš, da lahko nekomu nekaj poveš.

Nekateri lahko začnejo hitro govoriti o tem, ker jim to prinese nekakšno trenutno olajšanje. Vendar v resnici to samo predajajo naprej. Na primer moja mama, med vojno je bila punčka, ko ji je umrl brat. Ona ves čas opisuje eno in isto stvar, s čimer se prazni. To počno mnogi starejši in vse to lahko pripovedujejo lahko tudi svojim vnukom. Govorijo kot rumeni tisk, brez občutkov. Zato se reče; none govorijo, vnuki delajo samomor. Travme se lahko selijo iz generacije v generacijo, kar je lahko zelo nevarno.

Kdaj se jih večina odloči in pride po pomoč? 

Pridejo na primer takšni, ki izgubijo svojca po dolgih letih skupnega življenja. Mislijo, da ni več normalno, ker po tolikih letih po smrti še vedno žalujejo. Pridejo, ker jih vsi drugi nočejo več poslušati. Oni pa bi govorili še, raziskovali tiste slabe in tudi lepe čase skupnega življenja z osebo, ki mu je umrla. Pridejo tudi takšni s povsem drugo težavo, potem se ugotovi, da niso odžalovali smrti.

Na kakšne načine lahko žalujočemu, ki je v šoku, pomagajo njegovi bližnji? Če mene vprašate, je eno od vprašanj, ki zbudi veliko nelagodje pri žalujočem, "kako si?" ali "saj bo dobro, biti moraš močan." 

Seveda, to je najslabše. S tem mu daš vedeti, da ga ne razumeš. Kot da bi ti nekdo zabijal žebelj v srce. 

Zakaj?

Žalujoči začuti, da bi temu človeku lahko končno nekaj povedal, se izrazil, ali če hočete pojamral, ta pa ti s takšnim vprašanjem zapre usta.

Na kakšne načine lahko žalujočemu pomagajo njegovi bližnji?

Foto: Saša Despot Štefanija Jaksetič Dujc Pustiti jim je treba čas, da gredo skozi vse te faze, vsa nihanja. Bolečina izgube je tako intimna, da moraš biti z nekom, ki te razume. Nežnost, počasno govorjenje, ponavljanje njegovih besed, zrcaljenje, treba je biti čuteč do človeka, ki žaluje. Ko ponavljaš njegove besede, mu daš priznanje. Neko empatijo, to ne pomeni, da jočeš z njim, ampak, da gradita skupaj. Mi lahko poveš, kako to doživljaš, da tudi jaz to razumem, je na primer eno od vprašanj. V takem primeru je pomembno, da si do tega človeka spoštljiv. Takrat nič drugega ne moreš, on je na svoji poti, v svojem svetu. 

Saj bo šlo, gledati je treba v prihodnost, začeti novo življenje. Pojdi ven, v družbo, ukvarjaj se s hobiji. Vse to so nasveti, za katere pa predvidevam, da v tistih najtežjih časih niso najbolj primerni.

To so žeblji. Kadar to govoriš nekomu, ki zelo trpi, ni možno, da bi pomagal na ta način.

Ampak nekaj je treba narediti?

Veliko bolje je, če žalujočega vprašamo "kako ti gre"? 

Ker si takrat ranljiv, nosiš srce na dlani, je dobro, da imaš ob sebi družino. Zato je ta zimski čas ravno pravi za to. V tem času ne hodiš toliko ven, iščeš neki kotiček, varnost. Sicer predlagam poslušanje klasične glasbe, ki dejansko umirja, čeprav eni, da se zjokajo, potrebujejo na primer tudi močno glasbo, kot je hard rock. Seveda pomaga tudi druženje. Pomembno je tudi, da se na tega človeka pazi, da normalno spi in normalno je, čeprav je seveda to zelo težko. Če ne morejo jesti toliko, naj zaužijejo tekočo hrano. Paziti je treba, da se ne zapusti, da si pospravi sobo, ali vsaj posteljo. Tiste osnovne stvari in to je tista prva pomoč. In da ima nekoga, ki ga posluša. Lahko pa seveda poišče strokovno pomoč, obstajajo tudi različni telefoni za pomoč v stiski, za tiste, ki okoli sebe nimajo sorodnikov in prijateljev. 

Prvi november je, in to obdobje zna biti težko za mnoge, tudi če niso izgubili nikogar ...

To je povsem naravno. Gledamo, kako umira dan. Ta čas je lahko za nekatere zelo naporen. Pa ne samo zato, ker odpada listje, odpada tudi nekaj z nas, zato se počutimo slabše. Ta čas je še posebej naporen zato, ker prebolevamo izgube. Ob prvem novembru se lahko zgodi marsikaj. Greš na grob in te lahko povsem sesuje. Gre za nekakšen 'triger' in ti ne veš točno, kaj je to. 

Po drugi strani so zdaj dnevi, ki nam ponujajo možnost, da nekaj predelamo v sebi. Zato je pomemben ta notranji, duhovni svet. Treba se je umiriti, osmisliti te naše notranje svetove, ki se takrat odpirajo. Tokrat naj ne bi preveč obremenjevali telesa, poskušamo nekako biti pri miru, biti sami s sabo. Ljudje smo duhovna bitja in zdaj je pravi čas, da smo v takšni družbi.

Prvi november je duhovno darilo naše kulture. Obeležujemo ga in to je zelo zdravo. V cerkvi mu pravi pravijo vsi sveti. To pomeni, da se lahko obračaš na tiste, ki si jih izgubil. Če hočete, so to nekakšni angeli varuhi, z njimi se pogovarjaš, ko si sam.

Še kakšna zaključna misel?

Če te je imel nekdo rad in si imel tudi ti njega rad, da je bil pomemben zate, ta sploh ne umre. Umre le fizično. Včasih je še bolj s tabo kot kdo drug, tudi zato, ker ti nič slabega ne more narediti. Ti ne izgubiš nekoga, ki ti je bil ljub, ki ti je bil dragocen, moraš ga samo drugače sprejeti. Lepo je, da se spomniš nanj, obujaš spomine, se malo pogovoriš z njim, ga okregaš, zakaj te je pustil samega z vsemi stvarmi. Odhajanje ima svoj namen, je očitno smiselno, čeprav mi to težko razumemo. Na koncu je prav, da to sprejmemo. Je pa za to potrebna dolga pot, tudi pet do šest let. Lahko se zgodi, da šok mine takoj, da si v redu. Lahko pa se ti samo kaj malega zgodi in te doleti smrtna groza. Vprašaš se, od kod je to prišlo, 'trigerjev' je lahko nešteto. Sicer pa je smrt naraven proces, kar pa je težko razmišljati in sprejeti. O tem se je treba pogovarjati, tako z otroki, kot sami s sabo. Mi moramo predelati te stvari, predelati tako, da s tem živimo.

vanda.levstik@styria-media.si