"V nedeljo, 3. novembra, minevajo tri leta, odkar je ugrabljena moja Julija. V vsem tem času nimam o njej nobenih novic, ne vem niti, ali je še živa. Njena mamica se je odločila, da je Julija samo njena in da lahko z njo počne, kar hoče," nam je povedal Peter Pogačar iz Kamnika, oče 13-letne deklice, sicer sestrične našega kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja.

Foto: Profimedia Tadej Pogačar Telefon pustila doma

Peter in Julijina mama Nataša Brumen, ki se je preimenovala v Meliso Smrekar in ima od prej že dva odrasla sinova, sta se ločila že pred leti, vendar se dogovorila za deljeno skrbništvo, ki nikdar ni bilo predmet nesoglasij. Nato je napočila sreda, 3. novembra 2021: zdaj 55-letna Smrekarjeva je javila razredničarki, da gresta z Julijo na krajši dopust, in v prtljago spakirala njuna potna lista, bančne kartice, telefon in prenosnik pa pustila doma v Radomljah.

Njuno izginotje je po Pogačarjevem prepričanju povezano z verskim kultom duhovne učiteljice Lane Praner, ki, kot lahko preberemo na njeni spletni strani, "z lastno frekvenco dviguje kolektivno zavest ljudi, da dosežejo notranji mir in harmonijo. Razkriva svet Onostranstva in je vez s fizičnimi svetovi tujih planetarnih Ozvezdij ter hkrati tudi vez z vsemi vmesnimi, delno kompaktnimi, pretočnimi, začasnimi in stalnimi svetovi, kjer energije dosegajo lastno stopnjo zrelosti". Po Pogačarjevih besedah to v praksi med drugim pomeni, da sledilci sekte verjamejo, da jih hočejo bogati zasužnjiti, da je signal 5G nevaren, da so cepljenim proti covidu-19 v telesa vstavili čipe in da letala s t. i. chemtrailsi v nas spuščajo strupe: "Ker je Melisa redno jemala Julijo s seboj na delavnice in jo indoktrinirala z njihovimi nazori, je tudi ona verjela v vse našteto."

Pranerjeva se je zaradi domnevnih groženj s smrtjo leta 2020 preselila na Azore, kjer naj bi za 900 evrov – v to niso bili všteti potni stroški in namestitev – organizirala druženja, ki se jih je udeležilo na desetine Slovencev.

Morda sta v Španiji

Smrekarjeva naj bi po Pogačarjevih besedah na usodno novembrsko sredo okrog pol šestih popoldne z Julijo sedla v avto zakoncev U., prav tako sledilcev Pranerjeve, ki sta sorodnikom povedala, da odhajata v odmaknjene predele Španije, kamor ne seže noben signal. Kje je njegova hčerka zdaj, le ugiba, morda da je bila z mamo nekaj časa na Azorih, morda na Kanarskih otokih, še najbolj verjetno se mu zdi, da sta kje v celinski Španiji. Ker ne uporabljata telefonov in socialnih omrežij, ju je več kot očitno nemogoče izslediti. Zato je že po izginotju na spletni strani findjulija.com za koristne informacije razpisal 10.000 evrov nagrade, ki jo je nato dvignil na 50.000 evrov. Na instagramu se je na svoje sledilce obrnil tudi Tadej Pogačar: "Moja mala sestrična Julija je pogrešana. Pomagajte!"

Očetov čustveni zapis

Ob tretji obletnici hčerinega izginotja je Peter Pogačar za Žurnal24 zapisal tole: "Kaj pa bo, ko bo Julija odrasla, ko bo polnoletna? Kakšno zapuščino ji bo pustila njena mamica? Julija bo imela narejene štiri razrede osnovne šole, medtem ko se bodo njeni nekdanji sošolci vpisovali na fakultete. Pa ne gre samo za šolo, gre za vse, kar je bila primorana pustiti za seboj. Izgubila je očeta, brate, sošolce, sorodnike, sosede, vse, ki jo imamo radi. Izgubila je svoje domače okolje, kjer se je počutila varno.

Moje življenje se vrti samo okoli ene stvari – najti Julijo. Vse ostalo je postranskega pomena. Sem pa neizmerno hvaležen vsem, ki me podpirajo, mi stojijo ob strani in mi pomagajo pri iskanju.

Ljudje mi pravijo, da se dobro držim. Moram se. Za Julijo. Nekoč se bo vrnila in potrebovala bo močno oporo v svojem očetu. So dnevi, ki jih res komaj preživim, ampak se vedno vrnem še močnejši. Rad bi večkrat pogledal njene fotografije in videe, ampak priznam, da je težko. Takoj me vrnejo v tiste srečne čase, ko je Julija še bila med nami. Ni je stvari v hiši, ki me ne bi spomnila nanjo. Njena soba je ostala praktično nedotaknjena. Čaka jo, da se vrne. Še vedno jo tudi čakajo darila pod jaslicami in smrekico, ki stojijo že od božiča 2021.

Je pa Julija odrasla za svoja leta. Sedaj jih ima že 13 in vem, da razmišlja s svojo glavo. Vsak otrok bi bil najbrž vesel, če mu ne bi bilo treba hoditi v šolo, ampak po treh letih bi se najbrž večina naveličala brezdelja. Prepričan sem, da teži svoji mamici, da bi rada odšla domov. A mi je jasno, da se njena mamica nikoli prostovoljno ne bo vrnila, četudi bi si želela. Zaveda se, kakšno škodo je povzročila in da poti nazaj ni.

Če bi lahko karkoli sporočil Juliji, bi ji rekel, naj ne skrbi in da se bo vse dobro končalo – nekoč. Jaz sem borec in Julija je po meni. Je izjemno pozitivna punca in sošolci so jo imeli zelo radi, saj je bila velikokrat ona tista, ki je držala vzdušje pokonci in si venomer znova izmišljala razne igrice. Ko sem leta 2022 odšel na zaključno prireditev ob koncu 5. razreda, mi je nekaj njenih sošolk dalo pisemca zanjo, ki jo čakajo na vzglavniku njene postelje, da jih prebere, ko se vrne. Prepričan sem, da v njih piše, kako zelo jo pogrešajo in da si želijo, da se čim prej vrne.

Do takrat pa – Julija, zdrži!"

domen.mal@styria-media.si