Kot je na spletni okrogli mizi o vprašanju obveznega cepljenja v organizaciji Filozofskega inštituta ZRC SAZU dejal filozof Tadej Troha, se ideja o obveznem cepljenju proti covidu-19 v slovenskem prostoru vrača in nato ponovno ponikne, konsenza o tem še nismo dosegli. 

Končno odločitev bo sprejela politika

Filozof Peter Klepec meni, da je srž težave v razcepu med konkretnim in abstraktnim ter med tehtanjem vprašanja o univerzalnosti in individualnosti. Kot je povedal, je skozi zgodovino opaziti, da so bili ukrepi, kadarkoli se je pojavila neka nova bolezen, nekonsistentni. Cepljenje pa je kljub temu privedlo do tega, da so marsikatere bolezni izginile, zato bi bil mogoče čas, ali začnemo po letu in pol tehtati o obveznem cepljenju. "Vsi vemo, da bi 95- ali 100-odstotna precepljenost pomenila, da bi lahko živeli dokaj normalno," je dejal, a kot je dodal, se nekaterim to zdi pretirano, del Slovencev je naklonjen celo temu, da kakršnih koli ukrepov sploh ne bi bilo. 

Odločitev o tem, kdaj pride do obveznega cepljenja, pa je prepuščena politiki, je poudaril Klepec.

"Pri nas bi lahko na dolgo in široko razpravljali, kaj je šlo vse narobe," je dejal. Po njegovem opažanju v Sloveniji kampanje boja proti epidemiji sploh ni. "Dobili smo film, ki pa ima dokaj slabo poanto: Cepil se bom, ker nisem neumen," je povedal in opozoril, da na tak način necepljene stigmatiziramo. Kot je dodal, ima veliko ljudi racionalne razloge za svoje odločitve, zmerjati jih z egoisti in bedaki pa je po njegovem mnenju "neproduktivno in ne pripelje nikamor". Po njegovem mnenju bi morali razložiti tudi, da z obveznim cepljenjem ne bo konec virusa, vendar pa bi to omogočalo bolj kakovostno vsakdanje življenje. 

Klepec je predlagal, da bi bilo treba razpršiti pristope tudi glede na populacijo, saj ima ta različne pomisleke. 

Muršič: Dvom in nezaupanje tudi v sam proces cepljenja

Komunikatorka znanosti Zarja Muršič je opazila velik razkorak med strategijo cepljenja v državah, ki ima večino populacije precepljene in v državah, kjer je precepljenost relativno nizka. Kot je pojasnila, so ponekod pošiljali SMS sporočila z informacijo o času cepljenja, najprej so recimo cepili starejše, strategija je bila znana od začetka cepljenja. Pri nas pa je prihajalo do preskakovanja vrst in podobnih anomalij, s čimer se je vnašalo dvom in nezaupanje v sam proces cepljenja. Tudi naročeni so stali v dolgih vrstah. Kot je dodala, je država z denarjem za kampanjo cepljenja celo financirala spletne strani, ki so so prej propagirala necepilce. "Čudim se, da se je sploh toliko ljudi cepilo," je priznala znanstvenica.

Bauk: S tem bi država ljudem odvzela breme odločitve

Odvetnik Dino Bauk pa je menil, da je obvezno cepljenje način, da država ljudem odvzame breme tega, da bi se morali sami odločiti o cepljenju. Spomnil je na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki se je nekoč že opredelilo v prid obveznega cepljenja otrok na Češkem. Takrat so izhajali iz utemeljitve, da mora država vsem državljanom zagotoviti pravico do zdravja. ESČP in tudi Ustavno sodišče sta po njegovem mnenju jasna: dolžnost države je, da doseže ustrezno precepljenost, ali to stori s pozitivno kampanjo ali na kak drug način, ni bistveno, zato je eden od dopustnih ukrepov tudi uvedba obveznega cepljenja. 

Bauk verjame, da slovenska vlada podlago za to že ima, in sicer v Zakonu za nalezljive bolezni (ZNB), ki omogoča obvezno cepljenje tudi za nedoločene bolezni, če je to v programu cepljenja - tega pa določa minister za zdravje. 

Cilj je, tako Bauk, zaščita prebivalstva pred nalezljivo boleznijo. Po njegovem mnenju gre v tem primeru torej za pikolovsko gledanje na zakonsko podlago, ko nekateri pozabijo, kaj je sploh namen zakona, člen, ki govori o obveznem cepljenju, pa ignorirajo.

Po njegovih besedah je težava v tem, da smo neko določbo, ki naj bi zagotavljala skrb države, začeli obravnavati kot pooblastilo za kršenje človekovih pravic, "da je nekaj, kar je v resnici skrb za državljane, treba omejiti". Obvezno cepljenje je primerjal z obveznim osnovnim šolanjem ter obveznim zdravstvenim zavarovanjem. "To je skrb, ne prisila," je prepričan Bauk. 

Troha: Brez obveznega cepljenja bi se lahko zapletlo pri poživitvenem odmerku

Zarja Muršič je spomnila, da bi lahko razmišljali tudi o uvedbi obveznega cepljenja za določene skupine ljudi, kot je denimo že nujno za določene poklice ali ob potovanju v določeno državo.

"Ljudje niso neumni, a če jih obremeniš s takšnimi odločitvami, lahko začnejo sprejemati neumne odločitve," pa je dejal Troha. Boji se tudi, da brez premika pri obveznemu cepljenju kampanje za poživitveni odmerek ne bo možno izpeljati. Obvezno cepljenje je po njegovem mnenju zadnji nujni korak, a izraz nekega reda, s katerim bi se država morala lotevati tovrstnih vprašanj. 

Necepljeni posegajo v lastne pravice in pravice drugih, meni Bauk

Bauk je dejal, da sta na tem področju zatajili pravna in družboslovna stroka, ki se nista dovolj jasno opredelili, kaj je pravica in dolžnost posameznika oziroma kaj predstavlja poseg v pravico posameznika. Po njegovih besedah necepljeni posegajo v pravice svojega zdravja in v pravico do zdravja vseh ostalih. Kot je dodal, cepivo pri starejših sproža manjši imunski odziv, zato ne more biti rešitev, da se obvezno cepijo samo starejši, saj bi virus še vedno krožil v populaciji in jih ogrožal. 

Ocenil je, da bi pravna stroka mogla sprejeti primerno podlago, da bi imela zdravstvena stroka lažjo odločitev. Po njegovih besedah tudi v primeru obveznega cepljenja nihče ni prisilno cepljen, torej na silo, temveč država ukrep z globami in podobno. "Vsakič ko se odpre zgodba obveznega cepljenja in rečejo strokovnjaki, da je to prisila, je to kontraproduktivno."

PCT ali PC?

Zarja Muršič je ocenila, da je pogoj PCT "pretvarjanje, del tega pandemskega teatra", obvezno cepljenje pa bi nas po drugi strani privedlo do stanja, v kakršnem je Portugalska, kjer se število smrti ne veča kljub širjenju okužb. Ukrep obveznega cepljenja pa je po njenem smiseln, "ker res vodi v spremembo". "Zakaj nimamo več otroških bolezni," je dodala.

Troha je opozoril tudi, da smo "preveč dobesedno vzeli pogoj PC". "Tukaj je treba ločiti dva nivoja – prebolelost lahko ščiti, sploh v kombinaciji s cepljenjem, kot hibridna imunost. A se ne morem znebiti občutka, da se tukaj zdravi s problemom," je dejal, saj po njegovem mnenju lahko okužbo ljudje vzamejo kot prispevek k reševanju družbe, kot nekaj, kar pomaga pri omejevanju epidemije. 

Prebolelost je imela po njegovi oceni smisel le v prvem valu, ko še ni bilo cepiva, zdaj, ko je na voljo cepljenje, pa ne več.

Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi cepili danes?

Kot je pojasnila Zarja Muršič, je cepljenje ukrep, ki deluje populacijsko, na vseh ljudeh. Zmanjšuje se tveganje za prenos virusa, zato je učinek večji, če je cepljenih več. Resda se bo tudi kdo cepljen znašel na intenzivni negi, a bo teh po njenih besedah občutno manj od necepljenih. In kaj bi se zgodilo, če bi se vsi cepili danes? "Zaščita večine bo prišla šele po novem letu, recimo začetek februarja. V tem obdobju bo, hočeš ali nočeš, prišlo do nekaj primerov perikarditisov in miokarditisov. Redki so, da se jih ozdraviti, a vsi ti primeri bodo v medijih. Hkrati bi še lahko prišlo do pritožb, češ, saj cepivo ne deluje, ker bi jih nekaj lahko prišlo v bolnišnico. Ampak resen učinek tega cepiva bi se zaznal šele po leta kasneje," je dejala, torej v novem valu, ko ne bi bilo več pritiska na bolnišnice.

dezurni@styria-media.si