Gašpar Gašpar Mišič je pretekli teden na televiziji Slovenija voditelju oddaje Odmevi rekel, da je sam najbolj primeren kandidat za vrh gospodarskega velikana, kakršen je Luka Koper, na nadaljnje vprašanje, ali samega sebe kdaj oceni s kakšno oceno nižjo od pet, pa odvrnil, da vselej s petico, včasih pa celo s plus pet.

Razširjena praksa vedenja elit

Mišičeva samozavestna izjava je bila očitno povod za kolumno filozofa in psihoanalitika Dušana Rutarja, ki je objavljena na spletni strani za-misli. Rutar piše, da izjava kaže na precej razširjeno prakso vedenja in delovanja pripadnikov elit v tej državi, ki bi morali že davno oditi. Dodaja, da je v navadi, da ljudje ocene za svoje delo in vedenje dobijo od drugih ljudi, za oceno pa mora tudi preteči nekaj časa.

Psioanalitik nadalje ugotavlja, da je izjavljanje o lastni vrednosti, kakršnega premore gospod Mišič, očitno v ostrem nasprotju s tem, kar je ob prejetju najvišjega državnega odlikovanja za zasluge dejal Ivo Daneu. Slovenska košarkarska legenda je ob prejetju odlikovanja skromno dejal, da gredo zasluge za njegov zares velik prispevek k uspehom v košarki najprej staršem, ki so mu podelili gene, nato pa še trenerjem in soigralcem. Šele na koncu je rekel, da je sam trdo delal in da brez trdega dela kajpak ni uspeha. Rutar dodaja, da bi bila izjava Mišića na mestu, če bi položil na mizo mednarodne reference, ki bi dokazovale njegovo uspešno vodenje kakega drugega velikana, a jih ni.

O dosežkih lahko beremo

Gospod Daneu tako ne hvali samega sebe, ga pa upravičeno hvalimo drugi. Njegove reference so dosegljive vsakomur, vsakdo se lahko prepriča, ali je bil res dober košarkar ali pa se samo hvali, da je bil. Ni se mu treba hvaliti, ker je bil res dober. Torej njegovi rezultati govorijo sami zase, kot se reče, še piše kolumnist in pojasnjuje, da je na medmrežju pri poizvedovanju o preteklih delih Mišiča ena sam škrbina, navedena pa ni niti ena sama referenca ter, da se mu za njegovo samohvalo sedaj smejijo vrane na drevesu.

Taka samozavest sploh ni več samozavest, saj je narcisoidno, torej patološko zatrjevanje nečesa, kar ne obstaja, v kolumni piše Rutar. Celotno kolumno si lahko preberete tukaj.