Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Sto in en argument in številne izgovore menda ponujajo tožilcem tisti, ki so nekoč imeli velik vpliv v gospodarstvu ali politiki, ko jim ponudijo, naj priznajo nezakonite posle. Pravijo, da so imeli dovolj denarja in da res niso imeli potrebe za to, da bi se okoriščali. Ali pa, da je vse, kar so počeli pri vodenju podjetja ali sklepanju posla, dovoljeval zakon. Pustimo to, da jih policija in tožilci pri nečednostih zalotijo med prisluškovanjem ali zasledovanjem. Ne glede na vse dokaze, zbrane proti njim, bi obdolženci pristali le na minimalne kazni, če bi pred sojenjem priznali kaj nezakonitega. Celo tako minimalne, da bi sodišče skoraj enako kazen izreklo nekomu, ki na avtobusu upokojenki ukrade 200 evrov. Nekdanji vplivnež bi namreč lahko na sojenju za nekajmilijonsko utajo davkov dobil nekaj let zapora.

Krivda. Takšna preponosna drža je najmanj razumljiva sodnikom. Ne razumejo, zakaj ne pograbijo možnosti, da se izognejo celotnemu in dolgotrajnemu sodnemu premlevanju, kaj in s kom so se kaj dogovarjali ter kam vse so nakazovali zaslužke iz spornih poslov. S tem bi se izognili tudi medijskemu nadzoru vsega, kar se na sojenju dogaja. V Ameriki tisti, ki se jim očita karkoli podobnega, niti ne razmišljajo o tem, ali naj se pogodijo s tožilstvom. Zdaj se lahko vprašamo, zakaj obdolženi ameriškemu tožilstvu zaupajo bolj kot našemu? Ali se v Ameriki bolj zavedajo, da ima tožilstvo zbrane močne dokaze proti njim in kako jim lahko to v sodnem procesu škodi? Pri nas se očitno tega bojijo le tatovi paštet.