Foto: Boštjan Tacol Goran Novković (Foto: Boštjan Tacol) Leta 1992 je Janez Janša izdal knjigo Premiki, dve leti pozneje pa knjigo Okopi.

Pred jutrišnjih novim vladnim predlogom ukrepov se vendarle zdi, da Okopi počasi postajajo maj trdni in da se je morda vlada odločila za prve Premike.

Razlog je seveda v tem, da so se na drugi strani okopali sindikati javnega sektorja. Ker je jasno, da pri zategovanju pasu ni srečnih, celo v vladnih vrstah ne, se vprašajmo, kdo bo na koncu manj nesrečen? Za odgovor na to vprašanje pa velja analizirati prav Premike in Okope.

1. Kako deluje Janez Janša? Natančno tako, kot sledi iz naslovov obeh knjig. Ko je v opoziciji, je nenehno na Okopih. To ga zdaj seveda žuli, ker če v času prejšnje vlade ne bi bil tako trdno okopan, bi zdaj lahko žel sadove kakih reformnih Pahorjevih Premikov.

Tako pa se je moral že ob začetku mandata ponovno trdno okopati na novih položajih, ne nasproti političnim tekmecem, temveč nasproti dovčerajšnjim nenačelnim zaveznikom sindikatom. Cilj je seveda jasen. Čim bolj trdni so Okopi (beri: čim bolj radikalni so napovedani ukrepi), tem več moči (beri: prostora) bo pozneje za Premike. Klasična vojaška doktrina.

2. Kdo je večji demagog? V dialogu med vlado in sindikati javnega sektorja, ki smo jim priče v zadnjih dneh, nenehno visi v zraku, za cilje ne tako pomembno, a za pogajanja na Okopih ključno vprašanje: kdo je večji demagog? Ali drugače: čigavi Okopi so močnejši, vladni ali sindikalni?

Trdnost položajev na Okopih je odvisna od: bojevitosti (radikalnosti) stališč in morale vojske (učinkovitosti demagogije) na obeh straneh. Na vladni in sindikalni. Zato se v tem hipu upravičeno zdi, da so vladni generali po javni upravi takoj udarili z vsemi razpoložljivimi orožji, sindikalni generali pa kot da streljajo nazaj, ne da bi imela njihova vojska za seboj ljudstvo.

Kriza se je namreč že kar dobro usidrala v male možgane Slovenk in Slovencev, zato brezglavo sindikalistično streljanje nazaj ni več prav verodostojno. Še manj pa je seveda verodostojno zviševanje plač najtesnejšim Janševim vojščakom ob hkratni napovedi plačne suše v državnem proračunu.

Torej: bojevitost stališč je očitno vrlina obeh strani, učinkovitost demagogije pa žal ne. Nevarnost: morala ljudstva bo še nižja, kar je seveda na prvi pogled bolj nevarno za vlado kot pa za sindikate. Dejansko pa je zelo nevarno za vse državljanke in državljane. Ker utegnemo zaradi takšnih igric kruh že v bližnji prihodnosti plačevati še dražje.

3. Ali bomo po Okopih vendarle doživeli Premike? Sodeč po včerajšnji izjavi ekonomista Saša Polanca, ki je blizu liberalnemu ministru za finance Janezu Šušteršiču, da bi bilo za vlado dobro čim prej najti kompromis, se zdi, da Janševi zdaj načrtujejo prve Premike.

Pa čeprav napovedujejo tudi Okope v obliki interventnega zakona. Ali bodo sledili tudi sindikati, je drugo vprašanje. Za zdaj ne le, da so okopani na Okopih, imenovanih stavke, temveč snujejo celo Barikade, imenovane referendumi.

Pa bi bilo dobro za Slovenijo in vse nas, da oboji najdejo čim prej kompromis. Čas je za obojestranske Premike.