Če si v krizi drzneš za kulturo zahtevati denar, je neizbežen očitek, da gre za parazitsko dejavnost, ki v času lačnih, brezposelnih in revnih nima kaj iskati v proračunu. A pogosto se spregleda dejstvo, da so prav kulturniki večinoma tisti, ki jih je treba v času krize zaščititi. Tisti, ki so lačni in revni. In če obvelja vladni predlog po krčenju sredstev, kmalu tudi brezposelni. Omenjanje socialne bombe je tako na mestu. Več tisoč samozaposlenih kulturnikov namreč nima niti možnosti, da se prijavijo na zavod za zaposlovanje. Ministrstvo za kulturo pri njih bolj kot program financira golo preživetje. Ti ljudje nimajo rezerv. In tega bi se vlada, ki si domišlja, da goji socialno državo, morala zavedati. Zanimivo je tudi, komu hoče Pahor sredstva vzeti in komu ne. Najbolj sta na udaru zdravstvo in kultura, bistveno manj nacionalna varnost. V času krize torej krepi represivni aparat in hkrati zateguje pas pri socialno najbolj občutljivih. Mar ni to neoliberalna politika, ki so ji ljudje, ko so z oblasti vrgli Janšo, rekli ne?

Že zunaj. Ministrica za kulturo Majda Širca je s tem, ko je javno prekinila zakulisna pogajanja o deljenju premajhnega kriznega proračuna, Pahorja postavila v težak položaj. Verjetno bo moral popustiti in kulturi pustiti več denarja. Je pa z enotno fronto s prizadetimi kulturniki potegnila genialno politično potezo. Zaresova ministrica je delovala bolj kot šefinja njihovega sindikata, ne pa ministrstva, ki bo moralo na koncu narediti nekaj ostrih rezov. Širčeva daje občutek, kot da ni v tej vladi. A to verjetno ni (več) daleč od resnice