Resnica je bila strahotna, da njenim drobcem sprva nismo verjeli, je v Kočevskem rogu povedal Janša. "Resnica je živela kljub vsemu v malih otočkih, po nekaterih cerkvah, v zamejstvu in po svetu, med rešenimi in obvarovanimi. In med morilci, ki so v neprespanih nočeh strmeli v konec," je poudaril predsednik vlade.

Zlo je po njegovem zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom, zato še ne postane zlo, je še dodal: "Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi nacionalsocializma in komunizma. Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna."

Janša je še dejal, da posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, velikokrat ni imel dobre izbire: V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi svobodno in dostojno življenje.

Foto: Žurnal24 Kočevski rog

"Spoštujemo vse, ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v/ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev."

"Odpor proti kateremu koli zlu je bil legitimen"

Spravo bomo dosegli, ocenjuje, a šele nekoč v prihodnosti: „Danes so besede 'še premalo so jih pobili' in klici ter grožnje s smrtjo drugorazrednim še vedno del našega vsakdana. Namesto tega, da bi živeli drug z drugim, se moramo še vedno truditi za to, da ne bi živeli drug proti drugemu, ampak vsaj drug ob drugem. To nam zaenkrat za silo uspeva."

Delajmo za spravo, zdravimo rane, varujmo spomin in resnico, je še povedal Janša: "Sovraštvu moramo odreči domovinsko pravico ter se usmeriti v temeljni cilj naše ustavne himne, ki pravi: edinost, sreča, sprava, - naj spet k nam nazaj se vrnejo."

Pahor je v svojem nagovoru dejal, da skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture in danes svetijo Antigonine besede: 'Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.'

Vživeti se moramo v bolečino drugega, je poudaril Pahor in dodal, da razume bolečino po vojni pobitih in njihovih svojcev. „A se vsi vživimo v bolečino drugega. Vživimo se tudi v bolečino partizanov in njihovih svojcev, ki jih še vedno močno prizadeva, če se jim odvzema pristno domoljubje in se jih krči na politične revolucionarje.“

Sprava je po Pahorjevih ocenah pot, ki se nikoli ne konča: „Če se konča, se začne trpljenje.”

Narodna pomiritev in sprava sta namreč postali "legitimno splošno stremljenje ljudi, za razliko od molka, ki je glede tega vladal skoraj pol stoletja". Poleg tega pa je spravno sporočilo tedanje maše samo nekaj mesecev po izvolitvi Demosove vlade in pol leta po plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pozvalo k enotnosti naroda v tedanjih prelomnih trenutkih.

"Prav narodna enotnost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja, je bila sprava par excellence," je poudaril predsednik republike. Kot je pojasnil, je bila namreč dokaz, da Slovenci nismo obsojeni na razkol, temveč da zmoremo enotnost.

Kot je še izpostavil, sta odpuščanje in sprava najprej globoko intimna vzgiba in stvar slehernega posameznika. "Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Država pa mora popraviti krivice in to tako, da ne dela novih," je še povedal predsednik republike.