"Dokler ne bo na voljo učinkovitega zdravila ali/in cepiva zoper covid-19, ima svet in mi z njim samo dve možnosti ukrepanja," je zapisal Janša. Prva je drastično ustavljanje javnega življenja, zapiranje meja, omejevanje stikov, depresija in podobno, druga pa obvezna uporaba mobilne aplikacije za gibanje v javnosti, je dodal.

O uvedbi aplikacije bo v sklopu vladnih predlogov državni zbor odločal na julijski seji. 

V Sloveniji so v petek na okužbo z novim koronavirusom testirali 1456 oseb in potrdili 30 pozitivnih primerov. To je največ po 16. aprilu, ko so še veljali strogi ukrepi za preprečevanje širjenja okužb, med drugim je bilo prepovedano prehajanje med občinami. Število hospitaliziranih se je sicer v petek zmanjšalo na šest. 

Slovenija je po praktični ustavitvi javnega življenja v drugi polovici marca stroge omejevalne ukrepe postopno začela sproščati konec aprila in jih do junija večinoma odpravila. Po nekajtedenskem zatišju se je število potrjenih primerov okužb konec junija spet začelo bolj strmo povečevati. Vlada je na to odgovorila z zaostritvijo režima na mejah, prejšnji teden pa je v DZ poslala tudi predlog interventnega zakona, ki daje podlago za uvedbo mobilne aplikacije za opozarjanje stikov z okuženimi in nadzor karantene.

Foto: zurnal24.si Google aplikacija za spremljanje okužb covid-19

Aplikacija je politični, uporabna aplikacija pa predvsem tehnični izziv

V zvezi z obvezno uporabo aplikacija, kot jo predlaga Janša, pa se porajajo številna pravna in tehnična vprašanja. Najprej so tu pomisleki velikega dela pravne stroke, med drugim informacijske pooblaščenke in na sploh smernic EU, kjer zagovarjajo le prostovoljno nameščanje aplikacij za sledenje.

Nato pa so tu še številna tehnična vprašanja, ki nimajo z notranjo politiko v Sloveniji nobene povezave, saj je pravilno in zanesljivo delovanje aplikacije odvisno od tehnične izvedbe, ki pa mora biti tako ali drugače v skladu z operacijskima sistema Googla in Appla. Med drugim je znano, da oba giganta v pogojih uporabe svojih tehnoloških rešitev ne dovolita nikakršne uporabe obveznih aplikacij in da zagovarjata visoko raven zaščite zasebnosti.

Problem pri razvoju aplikacij je predvsem v primerih, ko so naprave v načinu spanja. Aplikacije za sledenje, ki ne uporabljajo Googlovih in Applovih vmesnikov, namreč v načinu spanja sploh ne morejo delovati, je za STA pojasnil direktor Inštituta za digitalno družbo Digitas Dušan Caf. Za polno delovanje bi obe družbi morali omogočiti dostop do določenih funkcionalnosti mobilnih naprav, česar pa ne želita storiti. 

Ker svojih operacijskih sistemov nista želela ponuditi vladam, sta Google in Apple pod pritiski združila moči in šla v razvoj aplikacijskih programskih vmesnikov, ki lahko služijo za delovanje državnih aplikacij, a na način, da se podatki zbirajo anonimno in decentralizirano.

To torej pomeni, da kakršnakoli slovenska aplikacija brez ustrezne navezave na operacijski sistem Android in iOS sploh ne bo delovala, še posebej ne na starejših telefonih, za katere na primer Google ne posodablja več svojega operacijskega sistema. To pa spet odpre nova vprašanja o tem, kako si vlada v takšnih primerih predstavlja obvezno uporabo aplikacije za vse potrjeno okužene in grožnjo z do 600 evri kazni za neuporabo takšne aplikacije. Znano je namreč tudi, da številni ljudje starejše generacije ne uporabljajo pametnih telefonov. 

Tudi zato sta prostovoljni aplikaciji, ki že nekaj tednov delujeta v Nemčiji in Italiji, in na katere naj bi se naslonila slovenska verzija, namenjeni izključno obveščanju o morebitnem stiku z okuženimi in temeljita na aplikacijskih vmesnikih, ki sta jih razvila Apple in Google.

Nemčija se je kljub prvotno drugačnim načrtom odločila, da svojo aplikacijo zgradi s pomočjo Applovih in Googlovih vmesnikov, medtem ko je na primer Francija vztrajala na lastnih rešitvah. V vseh primerih pa bi bilo za dejansko koristnost aplikacije pomembno, da bi si jo naložil dovolj visok odstotek ljudi, vsaj tri četrtine celotne populacije. Realnost v državah, kjer aplikacijo že uporabljajo, je daleč nižja. 

Še ena težava je tudi interoperabilnost različnih državnih aplikacij med različnimi državami. 

Kako bi aplikacija delovala v idealnih okoliščinah

Posameznik bi si državno aplikacijo (seveda bi jo za državo moralo najprej razviti neko podjejte) naložil na svoj pametni telefon, zaznavala pa bi vsak stik z drugim telefonom, ki bi imel prav tako naloženo aplikacijo, če bi se uporabnika srečala na razdalji, krajši od 1,5 metra in bi bila v stiku dlje kot 15 minut. Ti podatki bi se v celoti anonimizirani zapisovali v bazo stikov.

Ob tem se postavlja še eno vprašanje, kako bi telefoni med seboj reagirali, če je med napravami neka fizična prepreka, recimo steklo, razdalja pa bi bila še vedno manjša od 1,5 metra. 

Vsak imetnik telefona z aplikacijo, ki bi bil pozitiven na okužbo, bi dobil kodo, ki bi jo vpisal v bazo stikov. Vpis bi sicer morali potrditi še na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Aplikacija bi predvidoma enkrat dnevno preverjala podatke v bazi stikov in okužb ter lastnika telefona za nazaj opozorila, v kolikor je prišel v stik s telefonom okuženega posameznika.

dezurni@zurnal24.si