Janez Cigler Kralj, aktualni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je že dolgoletni svetovalec poslanske skupine NSi. Čeprav v zadnjih mesecih govorimo predvsem o težavah starejše populacije, so njegovi cilji širši - povezati si želi vse generacije.
V Sloveniji se že dolgo ukvarjamo s problematiko dolgotrajne oskrbe, konkretnih rešitev pa še ni. Kakšen je bil namen raziskav, bojda vrednih okrog 75 milijonov evrov, kakšne so ugotovitve?
Če ciljate na milijone, omenjene v revizijskem poročilu računskega sodišča, je stvar nekoliko bolj zapletena. Takoj, ko sem prevzel ministrovanje, sem se želel seznaniti z vsebino in zneskom teh raziskav. Del zneska spada pod pristojnost Ministrstva za zdravje (okrog 20 milijonov evrov), približno 52 milijonov evrov pa po dogovoru o delitvi evropskih sredstev za Slovenijo spada v moj resor. Torej gre tu dejansko za sredstva, ki so nam na voljo, ne pa za to, da bi bile študije v takšnem znesku izvedene. Gre torej le za denar, ki ga imamo na razpolago in ga lahko počrpamo za dodatne kapacitete za varstvo starejših, kar že počnemo. Poročilo Računskega sodišča iz leta 2019 pa sicer vsebuje vrsto ugotovitev, katerih skupna značilnost je, da pretekle Vlade temu področju niso namenjala ustrezne pozornosti. Prav zato sem to področje določil za eno mojih prioritet in sem takoj napovedal okrepitev črpanja teh sredstev.
Pa jih boste počrpali v celoti?
Seveda, to si želimo. Del teh sredstev, 21 milijonov evrov, je bil preko javnega razpisa že dodeljen, in sicer za deinstitucionalizacijo in dolgotrajno oskrbo. V sklopu tega se bo zgradilo 30 manjših enot, t. i. dnevnih centrov oz. začasnih namestitev za starejše. Takšni projekti potekajo v sklopu sodobnega pristopa k oskrbi starejših, da jim lahko omogočijo čim daljše bivanje doma. Del denarja pa je tudi že na voljo za projekte, ki zajemajo izgradnjo oz. prenovo določenih kapacitet za varstvo starejših.
Kako pa poteka priprava zakona o dolgotrajni oskrbi? Na kateri točki ste?
Trenutno smo v intenzivnem obdobju, ko se dogovarjamo še o zadnjih gradnikih, vezanih predvsem na financiranje. Sistem mora namreč biti tudi dolgotrajno vzdržen in urejen.
Bo v njem vključena tudi oskrba na domu?
Da, tudi to bo del novega sistema. Oskrba na domu je sicer že zdaj precej razširjena, a je njena organizacija vezana na občine, ki na razpisu izberejo izvajalca in potem tudi sofinancirajo približno polovico stroškov. Izvajalci oskrbe na domu pa so različni, ponekod so za to zadolženi kar domovi za starejše občane, drugje nevladne organizacije itd. Nabor storitev je sicer pester, a za zdaj ni bil umeščen v zakon.
Bo izvajanje oskrbe ostalo razdrobljeno, torej ga bodo lahko izvajale različne organizacije in institucije?
Pri tem ne bo sprememb, bomo pa postavili enak standard, tudi cenoven, ki bo veljal za vse regije v Sloveniji.
Naše stališče je predvsem, da se cene za uporabnika ne smejo povišati. Zavedamo se, da je plačilo oskrbe v domu za starejše že zdaj veliko breme za marsikoga. V veliko primerih pokojnina ne zadošča vsem stroškom oskrbe, posebej za nepokretne ali tiste, ki so kronično bolni. Če takšnih vsot ne zmorejo plačevati niti sorodniki, breme prevzame občina. To bomo reševali tako, da bomo vire financiranja, ki so sedaj razpršeni, združili in s tem povečali transparentnost. Sedaj namreč uporabniki krijejo dobršen del oskrbnine, približno 80 odstotkov, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa krije ostale stroške.
Boste s tem zakonom razbremenili tudi občine?
Če bo z zakonom določeno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, bo to občine vsaj delno razbremenilo. Obenem bodo lahko tudi črpale kohezijska sredstva za t. i. mehke programe, v okviru katerih bodo lahko izvajale projekte in vanje vključile lokalne ponudnike.
Kako uspešni so potem, glede na vaše izkušnje, tovrstni projekti?
Primer dobre prakse sem opazil prav v svojem domačem okolju: Babi servis oz. Halo, babi!, ki je nekakšno medgeneracijsko središče in zagotavlja družinam, kot je tudi moja, ki nimamo starih staršev blizu, da nam babice iz lokalnega okolja pomagajo, pazijo otroke in podobno. Projekt sofinancira občina Komenda. In prav to je tudi naš cilj: da povežemo vse generacije, ne samo starejše. Starejši si želijo biti čim dlje doma, obenem pa tudi pomagati mlajši generaciji. S pomočjo takšnih projektov se jim to lahko omogoči.
Če že govoriva o različnih generacijah … Opaziti je, da je v povezavi z dolgotrajno oskrbo večinoma govora le o starejših, čeprav tudi mlajši ljudje potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Zanje institucionalno varstvo sploh ni predvideno, zato se večkrat znajdejo v domovih za starejše, kamor pa v resnici ne spadajo.
Del tega, predvsem za mlajše s težjimi ovirami, krije zakon o osebni asistenci. S tem se ljudem, ki so sicer za popolnoma samostojno življenje prikrajšani, omogoči, da normalno zaživijo in sami upravljajo s svojim življenjem. Pomemben pa je tudi drug del, saj je v domovih za starejše res veliko mlajših, ki drugje na žalost ne morejo dobiti primernega okolja in oskrbe. Zato bo treba vzpostaviti primerne bivalne enote, ki bodo namenjene prav njim. Čim bolj jih je treba vključiti v družbo, v okolje, to je naša usmeritev.
Koliko je takšnih oseb?
V domovih za starejše je zaradi pomanjkanje ustreznejših namestitev nameščenih okoli 1000 invalidnih oseb, mlajših od 65 let. V domu živijo predvsem zaradi nedostopnosti in neprilagojenosti stanovanj, v katerih so živeli in zaradi zahtevnosti oskrbe, ki je ni bilo možno zagotoviti v domačem okolju. V novi evropski finančni perspektivi smo predvideli sredstva, s katerimi bi za te osebe zgradili prilagojena stanovanja in bivalne enote v skupnosti. V te enote bi se lahko selili tudi invalidi, ki danes še živijo doma, prav tako v neprilagojenih in slabo dostopnih stanovanjih, in so pogosto povsem socialno izključeni.
Demografski sklad je trenutno politično zelo zanimiva tema. V koalicijski pogodbi govorimo o dveh stvareh: o uradu za demografijo in o demografskem skladu. Urad je institucija, ki naj bi izvajala oziroma uvajala demografske politike za celotno populacijo, poleg tega pa bi tudi usmerjala nekatere ukrepe. Najdemo lahko paralele s horizontalnimi pristojnostmi našega ministrstva. Demografski sklad pa je po zasnovi in ideji tisti, ki bi te politike finančno podprl.
Katera verzija zakona je po vašem mnenju boljša, tista, ki jo je predlagala stranka SDS, ali tista, ki jo je predlagala stranka DeSUS?
Naše mnenje je, da sklad nikakor ne sme biti namenjen le starejši populaciji, temveč vsem generacijam. Predstavljati mora vir denarja za izvajanje demografske politike ter za podporo aktivnemu družinskemu življenju. Namreč, kaj potrebujeta dva mlada, ki se odločata za družino? Stanovanje, službo, predvsem pa neko podporo oz. garancijo s strani države. Vse našteto se lahko dobro pokrije, če demografski sklad z naložbami ustvari vir prihodkov za vse, za pokojnine in za podporo aktivni generaciji ter tistim, ki se odločajo za družino.
Govora je tudi o določenem prispevku za dolgotrajno oskrbo. Kako visok znesek bi morali državljani plačevati?
Trenutno ne razmišljamo o spremembah v povezavi s socialnim zavarovanjem. Prispevki za pokojnino, za starševsko varstvo ipd. ostajajo. Obstaja pa veliko različnih zavarovalnih podlag ter različnih vplačanih stopenj. Na tem področju je zagotovo dovolj prostora za napredek, zato bomo tudi to pripeljali na dnevni red, ni pa med največjimi prioritetami.
Ko bo koalicija oblikovala predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki mu bo sledila globoka in dolga javna razprava, bo pač treba sprejeti tudi družbeni dogovor. Gre za tako temeljno in daljnosežno stvar, da mora biti v razpravo angažirana celotna družba in vsaj v večinskem delu poenotena glede predlaganih rešitev. Tudi če bo v zakon vključen prispevek za dolgotrajno oskrbo, to še ne pomeni, da ne bomo potrebovali dodatnega denarnega vira.
Se bodo z novim zakonom izenačile dosedanje razlike v cenah med institucionalnim varstvom in pomočjo na domu? Pomoč na domu je namreč precej dražja.
Ko primerjamo ti dve storitvi, so standardi in normativi različni. V delo ne moremo šteti le efektivnega časa oskrbovalca, ko pomaga na domu, gre tudi za čas vožnje tja in nazaj, za priprave. Poleg tega je storitev naravnana individualno. V domu za starejše pa je vselej nekdo na voljo za pomoč več osebam. Zato prihaja do razlik v ceni, ker te storitve niso vselej primerljive.
Gre za vprašanje nabora storitev na domu ali v instituciji. V Sloveniji je približno 80 odstotkov oskrbovancev v domovih nepokretnih, zato je njihova oskrba dražja.
Zakaj je torej institucionalno varstvo z več vključenimi storitvami, kjer so ljudje manj pokretni, še vedno cenejše od pomoči na domu, kjer (vsaj praviloma) ostajajo tisti bolj pokretni starostniki?
Vsekakor je to lahko izhodišče, da postane sistem bolj pravičen. Navsezadnje želimo ustreči starejšim, zadnje čase pa pogosto od njih slišimo želje po tem, da lahko čim dlje ostanejo doma.
Socialnim zavodom ste z interventnim zakonom namenili 31 milijonov evrov. Jih bodo porabili za dodatne kadre ali za višje plače zaposlenih? Oboje je namreč precej težavno …
V PKP 4 smo s predlogom interventne pomoči predvsem želeli hitro pomagati domovom za starejše. V času t. i. korona krize se je namreč še bolj izrazila zapostavljenost ter že več kot desetletje trajajoča huda finančna in kadrovska stiska domov za starejše. Finančna injekcija je namenjena dodatnim kadrom, ki jih bistveno primanjkuje. Sicer je bilo moje izhodišče tudi, da se nagradi vse zaposlene, ki so delali v času epidemije, a so me strokovnjaki opozorili, da bi to znalo povzročiti neenakosti in krivico do nekaterih.
Zakaj?
Ker je del kadra v domovih plačan s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (ZZZS), del pa je oskrbovalen. Na tem polju se srečajo pristojnosti dveh ministrstev. Tudi če bi z interventnim zakonom lahko pomagali delu zaposlenih iz področja socialne oskrbe, ne moremo pomagati tistim, ki jih zaposluje ZZZS.
Se glede tega ne morete uskladiti z ministrom za zdravje?
Rešitve še iščemo, z ministrom Gantarjem se usklajujeva in dogovarjava tudi dolgoročno, ko iščeva sistemske rešitve. Moje izhodišče je, da naj se tudi trenutno finančno pomoč porabi tudi za povišanje plač. To je namreč eden izmed ključnih razlogov, zakaj kadra ni dovolj. Na javne razpise se prijavi zelo malo ljudi, razpisi so uspešni le v 40 odstotkih. Temu je treba napraviti konec.
V času pandemije je povsod po svetu univerzalni temeljni dohodek (UTD) postal zelo aktualno vprašanje. Se vam morebitna uvedba zdi smiselna?
Da je koncept zanimiv, smo vedeli že pred epidemijo, predvsem zaradi digitalizacije in avtomatizacije, ki povzročata manko delovnih mest in krajšata delovni čas. V času pandemije pa je ta problematika prišla še bolj do izraza.
A treba bi bilo razdelati določene definicije, kaj UTD sploh pomeni, ugotoviti, katere dosedanje transferje bi lahko nadomestil in kdo vse bi ga prejel. Če bi bil resnično univerzalen, bi pripadal vsem prebivalcem.
Vlada je z recimo v času pandemije z UTD pomagala samozaposlenim in drugim, ki so jim podobni po statusu. Ta ukrep je bil dobro sprejet, saj je ciljal predvsem na tiste samozaposlene, ki v času krize niso mogli normalno delovati. Konkretnega primera z vsemi potrebnimi študijami, ki bi dokazovale, da je UTD lahko tudi dolgoročno uspešen in finančno vzdržen, pa na svetu še ni.
Španija je denimo potrdila UTD za tiste z najnižjimi dohodki, dobili ga bodo državljani, stari med 23 in 65 let, gospodinjstvo pa bo lahko prejelo največ 1.015 evrov. Bi bilo to mogoče tudi v Sloveniji?
S konkretnim primerom nisem seznanjen, poznam pa finski projekt in njihov ukrep za UTD med epidemijo. Naklonjen sem premisleku v tej smeri, v kratkem bomo najbrž lahko opravili širšo družbeno razpravo in razjasnili vse pojme. Nekateri namreč utemeljujejo, da bi poleg UTD morali še vedno obdržati vse obstoječe družinske in socialne transfere, kar je žal finančno nevzdržno. Razmišljamo tudi o uvedbi univerzalnega otroškega dodatka (UOD). Če bi ves denar, ki je trenutno na voljo za otroške dodatke, torej približno 250 milijonov evrov, spremenili v nekakšen UOD, bi ta dodatek na otroka znašal okrog 56 evrov, kar bi spet sprožilo nekatere težave. Določeni otroci namreč zdaj dobijo precej več, nekateri pa manj. Paziti moramo, da se položaj za nikogar ne poslabša.
Pred časom ste navedli štiri glavne možnosti za uvedbo univerzalnega otroškega dodatka. Ste že izbrali najbolj smiselno?
Svojim sodelavcem sem naročil, naj pripravijo modelne izračune. Zanimivo pa je, da ukrepi družinske politike že zdaj delujejo precej univerzalno, če jih gledamo skupaj, v kombinaciji. Otroški dodatek in dohodninska olajšava za vzdrževane družinske člane sta vsak zase posamičen, skupaj pa univerzalen ukrep. Vsak model pa ima svoje omejitve in težave.
Tu mi je, vsaj idejno, odkar vodim proces iskanja rešitve, blizu nemški model – čeprav nima popolnoma univerzalnega otroškega dodatka, ima zelo pregledno in jasno ureditev. Celoten sistem je transparenten, znano je, koliko dobi prvi, drugi in tretji otrok.
Pri nas pa se to preračunava gleda na dohodkovni položaj, glede na lastništvo … Starš, ki prejema otroški dodatek, pravzaprav nikoli ne ve, kakšen znesek mu bo pripadal na mesec.
Tudi na to sem opozoril svojo skupino, ki se ukvarja z otroškimi dodatki. Če bo le mogoče, bomo uveljavili zvezno lestvico, kar pomeni, da dodatek raste proporcionalno in ne prihaja do tako velikih razlik zaradi tako nizkih zneskov.
Med epidemijo se je precej uveljavilo delo od doma, s katerim so, kot kaže, zadovoljni tako zaposleni kot delodajalci. Ga nameravati spodbujati še naprej?
Res je, tudi na našem ministrstvu je v času epidemije na daljavo delala približno polovica vseh zaposlenih. Tudi drugje v državni upravi je bil odstotek podoben. Možnosti se je poslužilo tudi gospodarstvo, saj se je delo od doma izkazalo za dobro preventivo, po eni strani se je s tem zaščitilo ranljive, po drugi strani pa smo s tem, ko ni bilo toliko srečevanj na sestankih, preprečili širjenje. Ko sem zaznal naklonjenost do dela od doma, sem začel iskati rešitve, kako bi delo na daljavo lahko še poenostavili in odstranili administrativne prepreke ter odvečno birokracijo. Dve težavi sta prevladovali: ocena tveganja za varnost in zdravje pri delu ter potreba po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Pri oceni tveganja za varnost in zdravje pri delu smo bili uspešni, že pred nekaj tedni smo objavili novo tolmačenje z navodili, ki pomagajo delodajalcem. Skušamo biti kar se da fleksibilni in poenostaviti proces javljanja za delo na daljavo.
Kakšen je konkreten načrt poenostavljanja?
Želimo si omogočiti kratek, preprost elektronski obrazec, da ne povzročamo delodajalcem skrbi ali zastojev tam, kjer ni treba. V času epidemije in dela od doma so namreč inšpektorjem dostavljali cele kupe papirjev v zvezi z oceno varnosti idr., čeprav tega noben predpis ni zahteval. A ker ni bilo točno predpisano, kaj je in kaj ni potrebno, so se pač zaščitili z več dokumentacije, da bi bili potem bolj mirni. Sam verjamem, da je treba delo od doma podpreti tudi zaradi ugodnega vpliva na usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.
Delo od doma se je izkazalo kot dobra praksa za vse: za delodajalce, ki imajo manj stroškov, za zaposlenega, ker lahko več časa preživi z družino ter ne izgublja časa na cesti in v zastojih ter za naravo in infrastrukturo, ki sta manj obremenjeni. Optimistično verjamem, da bi lahko do konca leta bistveno poenostavili postopke za omogočanje dela od doma.
Se bo kaj poenostavilo tudi z vidika prehoda na digitalne storitve?
Trenutno sta za področje debirokratizacije in poenostavljanja storitev dejavni dve skupini. Prva, skupina Ivana Simiča, se trenutno ukvarja s poenostavitvami na področju davkov, ko bodo to področje obdelali, se bomo lotili debirokratizacije tudi v mojem resorju. Druga skupina pa pod vodstvom ministra Boštjana Koritnika pripravlja nekaj ukrepov predvsem na področju digitalizacije. Kar se tiče mojega ministrstva, pa je cilj predvsem bolj pregleden, življenjski sistem družinske in socialne politike. Sicer pa se je tudi Zavod za zaposlovanje izjemno digitaliziral in poenostavil poslovanje. Delodajalci so zadovoljni, ker so vloge za subvencioniranje čakanja na delo oz. skrajšanega delovnega časa izjemno preproste, le nekaj elektronskih obrazcev s par kljukicami. In to je tudi naša vizija: digitalno in preprosto.
Kako boste to dosegli?
Moja vizija je, da se po zgledu informativne davčne napovedi naredi tudi informativen izračun pravic iz javnih sredstev. To bi za uporabnika pomenilo bistveno bolj napreden in pregleden sistem, lahko bi samo pregledal, kaj mu pripada, preveril, ali podatki držijo, podobno kot v dohodninskem postopku.
Kljub ukrepom pa je precej ljudi vseeno izgubilo službe.
Z ukrepi PKP 4 smo po naših ocenah zaščitili okrog tristo tisoč delovnih mest. Priliv v bazen brezposelnih je bil tja do sredine maja približno 14 tisoč oseb, prišli smo do končne številke 90 tisoč brezposelnih. Nekje v sredini maja se je ta rast brezposelnih ustavila, zdaj pada. Vseeno pa je 90 tisoč brezposelnih veliko, zato smo z ekipo prilagodili ukrepe aktivne politike zaposlovanja, da bomo lahko pomagali tudi tistim, ki so brezposelni zaradi učinkov epidemije.
Lahko opišete katerega izmed tovrstnih programov?
Program Zaposli.me je bil recimo namenjen ranljivim skupinam, predvsem starejšim, zdaj pa smo vanj vključili tudi tiste, ki so v času epidemije izgubili službe, četudi so v aktivni dobi. Še en tovrsten program SPIN pa recimo omogoča, da zavod začne z ljudmi sodelovati že, ko so v postopku odpovedi. Takrat se jih podpre, jim omogoči prekvalifikacijo. Večina ljudi si želi delati, poskrbeti in prevzeti odgovornost zase, mi pa jih želimo podpreti.
Razvijate tudi kakšen nov pristop?
Da, nekakšno karierno platformo, s katero želimo okrepiti zavedanje, da lahko samo z jasnim in celovitim pristopom ljudem pomagamo k spoznanju, da je potrebno vseživljenjsko učenje, dobra izobrazba in predvsem določene kompetence za naše stoletje in prihodnost, da bodo lahko plače rasle. Zavedamo se namreč, da so plače prenizke, želimo si, da bi rasle, a le tako bomo dosegli, da bodo delovna mesta ustvarjala višjo dodano vrednost na zaposlenega. Posledično bodo tudi plače višje.
Kot opažamo, novi koronavirus ne bo kar izginil. Koliko časa lahko še finančno podpiramo gospodarstvo in ohranjamo delovna mesta? Kaj, če bo tudi prihodnje leto tako slabo, kot je letošnje?
Obdobje epidemije je bilo zahtevno, obenem smo bili sicer zelo čuječi in industrije ter gospodarstva nismo na splošno ustavili. Ustavil pa se je turizem, gostinstvo, javni prevoz in drugo, kljub temu da smo skušali vsaj del gospodarstva obdržati pri življenju.
Želimo si sprejeti takšne ukrepe za zaustavitev širjenja virusa, ki bi v novi realnosti omogočili čim bolj normalno delovanje družbe. Da, javni prevoz naj teče, vrtci naj bodo odprti, a ob izvajanju priporočil.
K temu smo usmerjeni, da bi lahko vsi skupaj čim bolj normalno delovali v novih razmerah. Ukrepe za ohranjanje delovnih mest bomo financirali iz proračuna, evropskih skladov, kot je novi sklad za okrevanje, nekaj pa z ugodnimi posojili, tudi v okviru instrumenta SURE. Pomagali bomo, dokler bo treba.
Kakšno je sicer stanje v gospodarstvu?
Kot kaže, nekoliko boljše. Podjetja iz avtomobilske industrije, za katera smo v PKP 3 uvedli čakanje na delo, so konec junija sporočila, da ukrepa čakanja ne bodo potrebovala, saj se je stanje začelo izboljševati. Po drugi strani pa se s krizo še vedno sooča industrija srečanj, ker še vedno veljajo omejitve pri zbiranju ljudi, zato smo ta ukrep podaljšali. Če bo to po septembru še vedno potrebno, se bomo o tem pogovorili in dorekli zadeve tako, da se delovna mesta ohranijo.
Sam sem v stranki NSi od leta 2006, tako da imam že kar precej izkušenj na političnem parketu. Predvsem sem delal v parlamentu, pred tem pa sem sodeloval tudi z nekdanjim finančnim ministrom Andrejem Bajukom, tako da sem že marsikaj doživel in preživel. Kar se trenutno dogaja, so … Manjši pretresi. (smeh). Zame je pomembno, da znotraj koalicije komunikacija teče.
Pa teče?
Da, ker se predsedniki strank znotraj koalicije redno sestajajo, sproti komunicirajo in razčiščujejo zadeve, kar je bistveno. Kar se tiče dogajanja glede zaščitne opreme, pa predsedniku naše stranke, Mateju Toninu, popolnoma zaupam in ga podpiram. Naj se zadeve razčistijo in dokazalo se bo, da je bil prav on eden ključnih ljudi, ki je skušal zaščititi Slovenijo in tiste, ki so na najbolj ranljivih delovnih mestih, torej v zdravstvu, v domovih za starejše idr. Glede smrti v domovih za starejše je potekala razprava tudi na seji Odbora za delo v DZ, sklicani na zahtevo stranke Levica, kjer je stroka podprla sprejete ukrepe, saj smo z njimi kar 90 % odstotkov slovenskih domov obvarovali pred okužbo.
Vseeno pa je bila v prvem primeru zadeva nekoliko drugačna.
Mogoče res, a še vedno verjamem, da bodo zadeve, ko se jih bo ustrezno raziskalo, pokazale jasno sliko. Vedeti pa morate, da takšni procesi ministra izjemno izčrpajo, ker se mora poleg vodenja politike ukvarjati še z nečim, kar mu jemlje čas in energijo. Vsekakor v tem trenutku potrebujemo predane in polno angažirane ministre, da bomo izplavali iz teh zelo zahtevnih razmer, ki so nastale glede virusa in družbenega dogajanja. Ne samo pri nas, tudi širše, v Evropi in globalno, smo v času pretresov. Verjamem v dialog in združevanje, to je tudi moje vodilo. Vse sile moramo vpeti v to, da ljudi v družbi povezujemo, tako da je tudi moje ministrovanje usmerjeno k temu.
V ideološke spore se raje ne spuščate?
Politika je vedno tudi tekmovanje ideologij, kdor pravi, da to ni res, laže. Hkrati pa je treba tudi vestno opravljati svoje delo, poslušati svoje tekmece in jim priznati, ko pokažejo dobre, argumentirane predloge. Razumem, da vsa modrost ni zrasla na našem zelniku. Obenem pa se zavedam, da sem odgovoren za vodenje tega ministrstva in tudi če znotraj tega pride do kakšne napake, sam nosim največjo odgovornost in dolžnost, da na koncu sprejmem neko odločitev.
Vedno so sprejeli zakone pisane na roko bogatim, sami pa bili preneumni, da bi jih izvedli, ko pa to stori …
Še vsakič je desna vlada poskrbela za bogate, ki bi jim dali otroške dodatke, revežem bo pa vzela. Nobene skrbi …
V čem se razlikuje od Mrakove ? Morda samo po spolu ? Skratka sami nakladači in leporečneži ,ki skrbijo za …