"Leta 1985 sem bila stara 21 let in obiskovala sem medicinsko fakulteto. Po končanem študiju sem razmišljala, da bi odšla na misijon, in čutila sem potrebo po rasti v veri. Bila sem navdušena nad umetnostjo in neka nuna, ki sem jo poznala, mi je predstavila jezuitskega slikarja, ki je imel majhen atelje na Piazza del Gesù v Rimu. Rupnik je bil deset let starejši od mene in v prvem letu duhovništva; z njim sem se počutila dobro in takoj je postal moj duhovni vodnik.

Poleti 1986, preden je odšel na potovanje, sva se srečala v njegovi delavnici. Skupaj sva obhajala evharistijo, nato pa je pričakoval, da se bom slekla in mu dovolila, da se me dotakne kot običajno. Vendar sem tokrat odklonila, zato me je napadel z zelo grobimi in grdimi besedami, češ da sem ničvredna, da ne bom nikoli naredila ničesar dobrega; dodal je, da sta zanj pomembni le dve drugi ženski, katerih imena je navedel, in da želi končati vse odnose z mano. Bila sem obupana, ker sem bila zdaj popolnoma odvisna od njegove odobritve," psihično in spolno nasilje slovenskega jezuitskega duhovnika Marka Ivana Rupnika
v italijanskem tisku opisuje nuna.

Vodstvo jezuitskega katoliškega reda je v nedeljo pozvalo vse morebitne žrtve spolnih zlorab slovenskega patra Marka Rupnika, naj to prijavijo.

"Njegova spolna obsedenost ni bila priložnostna, temveč je bila globoko povezana z njegovim pojmovanjem umetnosti in teološkim razmišljanjem. Oče Marko je sprva počasi in nežno prodiral v moj psihološki in duhovni svet, tako da je nagovarjal mojo negotovost in šibkost, pri tem pa izkoriščal moj odnos z Bogom, da me je spodbujal k spolnim izkušnjam z njim. ...

Bila sem med prvimi sestrami v skupnosti Loyola v Mengšu, kraju petnajst kilometrov od Ljubljane, in sicer od 1. oktobra 1987 do 31. marca 1994. V tako občutljivem in krhkem času, ko se človek odloča za življenjsko pot, je oče Marko od mene zahteval popolno razpoložljivost in poslušnost, kar je bila tudi značilnost karizme skupnosti, za katero je v imenu takratnega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja jamčil pred Cerkvijo. Oče Marko me je nato prosil, naj pustim medicino in grem v Slovenijo s predstojnico Ivanko Hosta in še šestimi sestrami. Ker sem bila izolirana od družine in prijateljev, je Marko z mano zlahka manipuliral po svoji volji."

Rupnik naj bi zlorabil devet žensk, ki so bile pod njegovo duhovno oskrbo. 

"Postal je še bolj agresiven: spominjam se zelo nasilne masturbacije, ki je nisem mogla ustaviti in med katero sem izgubila deviškost, epizoda, ki je sprožila nujne zahteve po oralnem spolnem odnosu. Dinamika je bila vedno enaka: če sem dvomila ali ga zavrnila, me je Rupnik pred skupnostjo diskreditiral, češ da ne rastem duhovno. Ni imel omejitev, za dosego cilja je uporabil vsa sredstva, tudi zaupanja, ki jih je slišal pri spovedi. Tam se je začel moj psihični zlom.

Se je nasilje dogajalo samo v Sloveniji? Ne, tudi v njegovi sobi v centru Aletti v Rimu. Tu me je oče Marko prosil, naj imam seks v troje z drugo sestro skupnosti, ker mora biti spolnost po njegovem mnenju prosta posedovanja, po vzoru Trojice, kjer, kot je dejal, "tretja oseba povezuje odnos med dvema". "

"Zelo me boli, ker se potrjuje moje prepričanje, da je oče Marko ves ta čas zlorabljal ženske, ki jih je srečeval. Morali bi ga ustaviti že pred 30 leti. Zgrožena sem, da Rupnik še vedno ne sprejema odgovornosti za posledice, ki so jih imela njegova dejanja za moje življenje in življenja številnih drugih sester, ki bi lahko spregovorile."

Vatikanski dikasterij za doktrino vere oz. nekdanja kongregacija za doktrino vere je leta 2021 odločil, da so zadeve zastarele, ker je od dejanj minilo več kot 30 let - čeprav je ta isti dikasterij oz. kongregacija Rupnika pred tem že ekskomuniciral in ga nato sprejel nazaj.

"Leta 1992, ko sem bila v četrtem letniku filozofije na Gregoriani, me je dvakrat peljal na ogled pornografskih filmov v Rim, na Via Tuscolana in blizu postaje Termini. Takrat sem se počutila grozno. ...

Takrat je oče Marko začel odkrito izsiljevati druge sestre v skupnosti z običajnimi psiho-duhovnimi strategijami, ki jih je uporabljal že pri meni, da bi imel spolne odnose s čim več ženskami.

V začetku devetdesetih let je bilo 41 sester, oče Rupnik pa jih je, kolikor vem, uspel zlorabiti skoraj dvajset. Včasih za veliko ceno: ena od njih je pri poskusu upora padla in si zlomila roko. Bil je predrzen in je odkrito govoril o svojih taktikah, da bi omehčal tiste, ki so se mu upirale. Poskušala sem ga ustaviti, vendar je bil v svojem deliriju neustavljiv. Zagrozila sem mu celo s pritožbo, vendar mi je odgovoril: "Kdo bi ti verjel? Tvoja beseda proti moji: če boš spregovorila, te bom naredil za noro. ...

Takrat sem si želela, da bi se vse skupaj končalo. Pobegnila sem iz skupnosti in želela umreti v gozdu: upala sem, da bo ta skrajna gesta očeta Marka spravila k pameti." 

"Nihče mi ni pomagal: niti vrhovna predstojnica Ivanka Hosta, na katero sem se nazadnje obrnila, niti druge sestre skupnosti. Niti jezuitski predstojniki Rupnika in nadškof Šuštar. Očeta Marka so vsi varovali, jaz pa sem bil le grešni kozel v neprijetni situaciji, šibki člen v verigi, ki ga je bilo mogoče žrtvovati za večje dobro."

"Vzdušje sovražnosti do mene je bilo očitno, a spomnim se, da mi je sestra, o kateri še nisem vedela ničesar, v solzah prišla zaupat, da je oče Marko tudi njo zlorabil. Vendar si nihče ni upal odkrito spregovoriti in živeli smo v ozračju tišine. ... Ivanka mi je namenila, da bom do konca življenja delala v kuhinji v Mengšu, brez možnosti spremembe. ...

Kmalu zatem, na predvečer notranjih volitev, sem ponovno poskušala razkriti globoko slabo voljo, ki je bila vzrok naših odnosov, vendar me je predstojnica izključila iz glasovanja, češ da sem nevarna, ker sem pod vplivom hudiča. Naslednji dan sem za vedno zapustila skupnost," opisuje  nuna, ki je po izstopu dolgo  trpela za depresijo in tudi pozneje ni mogla imeti čustvenega odnosa in si ustvariti družine. "Zloraba, ki sem jo doživela, je globoko pretresla mojo psiho in pustila neizbrisne sledi na mojem duhu in telesu, kar mi je preprečilo sprejemanje smiselnih odločitev."