Foto: Anže Petkovšek Tadej Slana Vsak izdelek ima neko ceno. In cena se seveda lahko spremeni, vendar preden kupim izdelek, imam pravico vedeti, koliko stane. Ceno vode pa je celo potrdilo ministrstvo in je v Ljubljani nespremenjena že štiri leta, vendar ljudje v bloku zaradi nekega čudnega prilagajanja nimajo pojma, koliko bodo prihodnji mesec zanjo plačali. Tako lahko varčujejo in za polovico zmanjšajo porabo, pa bodo plačali celo več – čeprav točno vedo, koliko njihova voda stane: evro in pol, ne pa en mesec dva evra, drug mesec tri. Če ima upravnik izgube, naj jih prikaže kot izgube, ne pa kot podražitev vode. Ampak če bi to naredil, bi ljudje videli, da plačujejo tudi nekaj, česar niso porabili, in tega ne bi prenašali.

To je tako, kot če bi mi v trgovini blagajničarka za žemljo, ki stane 30 centov, zaračunala 60 centov in rekla, da je to zato, ker jih je pek na poti do trgovine pol izgubil. Ne, nikakor ne bi kupil te žemlje po tej ceni, ker je njena cena 30 centov in pika. Prav tako ne bi plačal položnice, na kateri mi hočejo za vodo, ki stane evro in pol, zaračunati tri evre; no, ko bi mi zagrozili z izvršbo, bi pač moral.

Pristojnost. Bralec je ugotovil, da za nekaj plačuje več, kot stane. Potem ko je nad upravnikom obupal, se je za pomoč obrnil na državni organ – tržni inšpektorat. Tam so ga več kot pol leta pustili čakati v prepričanju, da se v zvezi s tem nekaj dogaja, a mu niso povedali niti, da za to niso pristojni. In da naj začne zbirati denar za odvetnika, ker če bo želel doseči pravico, bo pač moral na sodišče.