Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Zdaj je že več kot jasno, da je večina bank, ki jih bomo očitno še enkrat reševali davkoplačevalci, v težave prišla predvsem zaradi lastnih slabih odločitev. Govorimo seveda o odobravanju posojil in garancij čez prste, brez resnih proučevanj tveganj. Zdaj so šle banke iz ene skrajnosti v drugo. Če so posojila in garancije prej izdajali vsepovprek, jih zdaj praktično ne. Na drugi strani seveda lahko razumemo tudi želje po varnosti s strani naročnikov, še posebno državnih in občinskih, ki morajo pogosto graditi v strogo določenih rokih zaradi sofinanciranja iz evropskih sredstev, pa se jim projekti vlečejo in vlečejo, ker vmes propade več izvajalcev. V kombinaciji to seveda vodi v postopno odmiranje domačega gradbenega sektorja, ki se na velike projekte ni več zmožen javljati in je zato prisiljen životariti na manjših ali pa biti podizvajalec. Z jasno precej manjšimi izpleni.

Akcija vseh. In čeprav lahko razumemo njihovo zaskrbljenost nad situacijo, je jasno vsaj dvoje: gradbeništvo je pri nas izgubilo legitimnost, ko je v veliki meri (vsaj največji gradbinci) dobičke ustvarjalo na račun suženjskega dela migrantskih delavcev in s postavljanjem prenizkih ponudb, ki so jih dopolnjevali številni aneksi, ki so gradnje, denimo avtocest, vse bolj dražili. Zato si bo treba naliti čistega vina: država bo morala sprejeti ustrezne strategije, kako (če) domačim gradbincem pomagati, gradbinci pa bodo morali svoje moči združiti in morebitni dobiček iskati v inovacijah, ne pa izkoriščanju delavcev in naročnikov.