"S čim vam lahko postrežem," nas na svojem domu v Solkanu sprejme nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica. "Z rdečim vinom ali posebnim žganjem, ki ga pripravljam sam?" Odločim se za žganje z vprašanjem, zakaj je posebno. "To je Škabrijel 36! V njem je 36 zelišč, ki jih nabiram med potjo na Škabrijel, hrib, kamor se povzpnem skoraj vsak dan. 36 tudi zato, ker sem jaz letnik '36," odgovori.

Ali zdaj, ko ste v pokoju, na politiko gledate kot poznavalec, ali nekdo, ki ga politika ne zanima več?
Daleč od tega, da me politika ne bi več zanimala! Ker sem se z njo tako dolgo ukvarjal, se imam, hočeš-nočeš, za solidnega analitika. Ker pa nisem iz Ljubljane, me le redki vprašajo za mnenje. Kdor je iz Ljubljane, pride na televizijo tudi, če klofuta neumnosti.

Med mojim analitičnim pristopom in akademskim pa je velika razlika. Jaz na dogodke gledam na podlagi bivšega insiderstva. In še danes se do informacij dokopljem na ta način.

Ko gre za poročanje o politiki tudi novinarji vašega dela ne opravljate več dovolj kakovostno. V mojem času ste bili na hodnikih ves čas prisotni in ste tako dobili tudi informacije, ki jih sicer ne bi. Posebej ob kakšnih prelomnih trenutkih. Vem, da sem sam novinarjem tako marsikaj povedal.

Po informacijah, ki jih imam, danes novinarji praktično sploh niso več v prisotni v parlamentu.

Torej imate še vedno stike s poslanci?
Ja, seveda. Z nekaterimi kolegi se redno slišimo.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica Preteklih nekaj volitev, pa tudi v tokratni volilni kampanji, so 'novi obrazi' ena največkrat omenjenih krilatic. Kako na te 'obraze' gledate vi?
To je velika neumnost. Poglejte, leta 1996 sem bil v naši poslanski skupini edini poslanec, ki je bil v državnem zboru tudi v prejšnjem sklicu. Bil sem torej vodja poslanske skupine, zadolžen za vodenje 15 kolegov novincev.

Dejstvo je, da je že sama logistika prostora, kot je parlament, tako zahtevna, da potrebuješ veliko časa, da se v njem orientiraš. Še bolj pomemben dejavnik pa so ljudje, ki so v teh prostorih. Če človek tega ne obvlada, pa ne govorim le o vodilnih v pisarnah ter sedežih komisij in odborov, govorim o uslužbenkah in uslužbencih, ki pripomorejo zelo veliko, če si z njimi v stiku in jih znaš uporabiti za svojo politiko.

Jaz sem svoje kolege na to navajal z veliko muko. Nekateri so prišli do konca mandata, pa te vsebine sploh niso absolvirali, kaj šele, da bi iz tega diplomirali. Zato sem do novih obrazov silno skeptičen.

Neko normalno evropsko razmerje je največ 60:40 v korist uveljavljenim poslancem.

Zakaj pa ti obrazi v Sloveniji tako prosperirajo?
Etablirane stranke so se na željo njihovih predsednikov tako zbirokratizirale, da se je zgodila izrazita personificirana strankokracija, kjer o vsem odloča samo predsednik.

Ti ljudje, torej ti avtokratski predsedniki, ne želijo imeti dobro osveščenih poslancev, razen tiste skupinice, ki ravna po sistemu 'druže Tito, mi ti se kunemo', ki so neizmerno zvesti in so v imenu stranke oziroma predsednika pripravljeni izreči vse. Raje imajo nevedne poslance, saj lahko tako z njimi in z informacijami manipulirajo.

To ugotavljam tudi iz lastnih izkušenj: Mojemu takratnemu predsedniku Janezu Janši se recimo ni zdelo prav, da toliko prebiram časopise, ker sem bil s prenekaterimi zadevami bolje seznanjen kot on.

To torej velja za etablirane stranke, ampak na drugi strani imamo fenomen strank, ki nastanejo nekaj mesecev pred volitvami in nato zmagajo.
Drži. Plesala je eno samo poletje, pravim temu pojavu. Te stranke morajo v mesecu ali dveh zbrati ljudi za kandidatno listo. Pa saj vodstvo stranke ljudi iz te nabirke v tem času ne more niti spoznati. Ker nihče ne pozna preteklosti teh ljudi, smo nato priča raznim aferam.

To je velika težava novih strank in zato propadejo. Propadla je Pozitivna Slovenija, po njeni poti gre tudi SMC. S tem, da je predsednik vlade tik pred koncem potegnil ročno zavoro.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica To je bila modra politična odločitev, mar ne?
Blestečo potezo je naredil, ker je pokazal pogum.

Gre sicer le kozmetični ukrep. Predvolilni čas je s tem skrajšal za dva tedna, kar ni bilo nikakršno žrtvovanje. To je bila edina inteligentna poteza Mira Cerarja v celem mandatu.

Kot pravnega sodelavca državnega zbora ste ga najbrž poznali že, ko ste bili poslanec. Bi ga takrat postavili na premiersko mesto?
Midva sva bila takrat zelo pogosto v stiku. Ne le uradno, tudi neuradno. Njegova soproga, mislim, da druga, je bila uslužbenka državnega zbora, s katero sva bila prijatelja. Še vedno je zelo prijetna gospa, tudi če ni več Cerarjeva. No, saj v tem času jih je zamenjal že kar nekaj, kar je tudi nepojmljiva anomalija za funkcijo, kakršna je predsednik vlade. V kateri koli evropski državi bi ga zaradi tega že zdavnaj sesuli.

Da se vrnem na vaše vprašanje … Če bi mi nekdo leta 1994, ko je bil Cerar de facto vodja parlamentarne pravne službe, rekel, da bo nekoč postal predsednik vlade, bi mu rekel: "Ti si norec!" Mislim, da sem s tem vse povedal.

Enako mislim o Zoranu Jankoviću. V Ljubljani je sicer velik šerif, o politiki pa nima pojma. Vsa leta deluje brez opozicije. Opozicija ni lepotni privesek, to je korektiv vsake vlade. Če ni antagonizma, nasprotnega mnenja in korekture, se ne rodi nič dobrega. Primerov na državni ravni je kolikor hočete, na lokalni ravni pa so Stožice eklatanten primer tega, kaj se zgodi, če ni opozicije.

ŠKABRIJEL
Pravi, da ga pohodi na 646 metrov visok hrib nad Solkanom ohranjajo v fizični in psihični kondiciji. "Ste danes šli na Škabrijel," ga vprašam, ko s fotografom zapuščava njegovo domačijo. "Ne, žal je dopoldan deževalo," odvrne in doda: "Grem pa skoraj vsak dan. Po dobrih desetih letih mi do številke tri tisoč manjka še 101 vzpon."

Na isto pot se letos podaja Marjan Šarec.
Brez zamere, a Šarec se je malce prevzel s svojim neuspelim uspehom na predsedniških volitvah.

Od kod ta njegov uspeh?
Dve resni kandidatki, Ljudmila Novak in Romana Tomc, sta prišli v igro absolutno prepozno.

Je bilo to namenoma?
Za Romano Tomc sem skoraj prepričan. Poglejte, zadnja javnomnenjska raziskava jo je ta teden postavila na šesto mesto, njenega predsednika pa ni med dvajsetimi najbolj priljubljenimi politiki pri nas.

Ti dve dami sta torej v igro prišli prepozno, drugi pa, naj mi bo dovoljeno, so bili kljukci, ki v politiki nimajo česa iskati. Za božjo voljo, predsednik države je častna funkcija, ne more kdor koli postati predsednik države. Tukaj se kaže tudi demokratična nezrelost Slovencev.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica Poslanec ste postali v prvem sklicu parlamenta. Dolga leta ste bili član SDS, nato pa kot eden prvih iz stranke izstopili, ker vas Janez Janša takrat ni želel v vodstvu stranke. Kako bi primerjali takratno in današnjo SDS, ko jo opazujete z razdalje?
Spremenilo se je praktično vse, razen predsednika. On je stranko ukrojil po svoji meri.

Jaz sem se v Socialdemokratsko zvezo, kasneje Socialdemokratsko stranko, včlanil leta 1989 in tu za to mizo se je ustanovil novogoriški Demos. Jože Pučnik je vedno trdil, da je socialdemokracija v zahodni Evropi žlahtno ime.

Na tem mestu moram povedati, zakaj sem sploh postal social demokrat. Po naravi namreč sploh nisem desničar, v tistem skrajnem smislu. Sem pa velik antikomunist.

Sem namreč sin kavarnarja, ki mu je Jugoslavija nacionalizirala družinsko podjetje. V Soški dolini v Kanalu smo imeli kavarno, kakršne ni bilo daleč naokoli: Imeli smo napravo za espresso, delali smo svoj sladoled. Po vojni ga je oče delal za ameriško vojsko in s tem zelo dobro služil. Predpostavljam, da je naš sladoled jedel tudi general Eisenhower, ki je potoval po dolini Soče do Predela. Dobro se spomnim, da je oče takrat sladoled delal dva dneva in dve noči, ameriški vojaki pa so zanj zelo dobro plačali.

Zaradi zgodovine se torej drugače kot v antikomunista torej sploh nisem mogel razviti.

Po vojni so nas tiste, ki nismo bili v partiji, označili za fašiste. Toda dejstvo je, da smo bili največji antifašisti ravno tisti, ki nismo bili komunisti. 

Ampak tudi SDS se recimo spogleduje z domobranstvom.
Ja, ampak to je nastalo kasneje, ko je stranko začel prevzemati Janša.

Najprej se je odpravilo ime, takrat me že ni bilo več zraven. Iz Social demokratske stranke Slovenije je nastala Slovenska demokratska stranka. Takrat sem se pošalil, da si vsi, ki niso demokrati, prizadevajo biti demokrati vsaj po imenu. Po drugi svetovni vojni so se namreč demokratične imenovale vse diktature, od nemške demokratične republike naprej.

Janša je na čelo SDS prišel pred četrt stoletja …
… to je absurd svoje vrste, ki nima nobene zveze več z demokracijo.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica V tem času je stranko na oblast pripeljal enkrat za štiri in enkrat za eno leto. Je to uspeh?
Kje pa! On stranke sploh ni pripeljal na oblast. Zgodilo se je nekaj drugega – zrušila se je LDS, ki je bila načeta z vseh strani. Na veliko so kradli, nekateri so iz stranke preveč štrleli, počeli so, kar se jim je zljubilo in tako ravnanje je bilo obsojeno na propad.

Prvi naslednik pač zagrabi priložnost, v tem primeru je bila to SDS. Dejstvo je, da v enem mandatu ne moreš narediti veliko. To je praksa, ki velja za vse demokracije. Očitno je Janša tako slabo vodil državo, da mu volivci drugega mandata niso zaupali.

Kakšno usodo pa mu napovedujete na teh volitvah?
Poraz. Pa ne v smislu, da bi bil poražen v absolutnem smislu. Lahko postane relativni zmagovalec, toda s kom pojde v koalicijo? Vse stranke se mu že a priori odpovedujejo.

Ne bodo pa te volitve spremenile ničesar, čeprav bodo na videz v parlament prišli novi ljudje. Težava so prav avtokratski predsedniki strank, o katerih sem prej govoril, ki o kandidatnih listah za poslance odločajo sami. Informacije imam, da je tako tudi v SMC.

Jaz recimo nikoli ne bi postal poslanec, če ne bi na prvih državnozborskih volitvah veljala nacionalna lista kandidatov, ki je bila določena na tajnih volitvah v stranki. Jaz sem si četrto mesto na listi izboril s svojo glavo, s svojo retoriko.

Mislim, da bi morali ta sistem spet uvesti, saj je edini način, da se zmanjša avtokracija v stranki. Dejstvo je, da je proporcionalni volilni sistem brez tajno izvoljene nacionalne liste kandidatov invaliden.

JANEZ JANŠA
Politično pot Iva Hvalice je zapečatil spor s predsednikom SDS. Na kongresu stranke maja 2001 je Janša, ki je bil takrat edini kandidat za predsednika stranke, dejal, da stranke ne bo vodil, če bo v izvršni odbor izvoljen Hvalica. "Take stranke nisem pripravljen voditi. Moja dolžnost je, da vam to povem, da se ne bi potem tolkli po glavi, ko bo šel voz navzdol in ga ne bo mogel nihče več zaustaviti," je bil takrat glasen Janša. Nekaj dni po kongresu je Hvalica iz SDS izstopil. 

Bi SDS dobila več glasov, če bi jo vodil kdo drug?
Absolutno. Kategorično trdim, da bi ta stranka, če bi jo vodila Romana Tomc, na volitvah bila relativni zmagovalec.

Tviti Janeza Janše so polni zmerljivk, namigovanj, ciničnih pripomb … Je tak po naravi ali misli, da si tako širi bazen volivcev?
Zadeva je zelo enostavna. Poznavajoč njegovo osebnost in vedoč, da se z nikomer ne posvetuje, mislim, da velikokrat brcne mimo. Več ljudi pač več ve, zato je treba nekatere stvari premisliti in predebatirati. Le če človek tega ne počne, se lahko zgodijo takšne objave. Sicer pa je na račun ljudi sposoben izstreliti kakšno tudi, če ni upravičena.

Naj pa povem še mnenje o družabnih omrežjih. Lahko si na njih prisoten, toda volitve bodo odločile stare mame in tistih 10 do 15 odstotkov neopredeljenih, ki se odločijo zadnji dan ali pa na volišču.

Nekje sem prebral, da ste o Janši prvič podvomili po nekem sporu zaradi kravate. Za kaj natančno je šlo?
Ja, res je. Veljam za človeka, ki si zna kravato sproščeno zavezati, on si je še danes ne zna.

V neki družbi sem pred kratkim rekel: Kaj imajo skupnega Donald Trump, Zoran Janković in Janez Janša. Nihče ni ugotovil, da si nihče od omenjenih ne zna zavezati kravate.

No, Janši sem nekoč to omenil in mi je nekaj zabrusil. In takrat sem začel razmišljati, pa saj vendar ni bog. Če po vseh estetskih pravilih tega sveta nima prav, in si še vedno jemlje pravico, da je njegova prava …

Zame je bilo to zelo koristno. Šlo je za drobno stvar, toda so banalnosti, ki včasih razkrijejo velike stvari.

Kakšno prihodnost ima v Sloveniji desnica?
Odvisno, kaj imate v mislih z desnico. Vam dam konkreten primer. Pred kratkim sta se povezali dve stranki, med njimi je prisoten tudi moj bivši kolega, in si nadeli ime Združena desnica. Velika napaka! Desno ima negativno konotacijo. Poglejte Italijo, tam vsi silijo v sredino, nihče noče govoriti o desnici. Niti Berlusconi, ki je izrazit desničar.

Podobno je z Novo Slovenijo, ki se oklepa besedne zveze krščanski demokrati. V Italiji, kjer so krščanski demokrati prejeli tudi po 46 odstotkov glasov in so vladali desetletja, so na zadnjih volitvah dobili 1,2 odstotka.

Daleč od tega, da bi imel kaj proti cerkvi kot pojmu. Poglejte, tam visi najstarejša slika v tej hiši (pokaže na sliko device Marije), vedno tudi trdim, da je obramba Evrope lahko le krščanstvo, kjer so vse naše vrednote, toda cerkev kot institucija – od Vatikana do mariborske nadškofije – implicira negativno konotacijo.

Je pa dejstvo, da je zaradi politične higiene nujno, da se oblast menja. Pri nas je levica predolgo na oblasti.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica Govorite o politični higieni. Kako hitro pa politika pokvari človeka?
Hitro. Toda odvisno je od značaja človeka. Jaz sem to vzel za poslanstvo, kot nekaj, čemur se mora človek oddolžiti. Na misel mi nikoli ni prišla izvršna oblast. Nekoč se me je nekaj omenjalo v zvezi z nekim položajem na enem od ministrstev, a sem takoj rekel, da ni govora. Sem rojeni parlamentarec, kar sem zaznal že v prvem sklicu parlamenta.

Nekaterim pa oblast stopi v glavo, prav zvrti se jim. Mislil sem, da se Cerarju to ne bo zgodilo, pa sem se motil. Danes nimamo nekega normalnega predsednika stranke. Vsi so znoreli: Cerar, Janša, Erjavec …

Kar se pa Levice tiče, bog mi odpusti ta greh, toda teh ljudi ne razumem. Res je, da komunizem še obstaja v Severni Koreji, na Kitajskem, Kubi in v Velenju, ampak zadeva je passe. Kitajci iščejo način, kako bi ga prilagodili, pri Severni Koreji nima smisla izgubljati besed, ker gre človeka, ki ni normalen, na Kubi se bo po smrti brata Castro najbrž tudi kaj zgodilo. Bo pa komunizem ostal v Velenju. (smeh)

LIBIJA 
Hvalica je po poklicu gradbinec. Konec 1960-ih let je s skupino jugoslovanskih inženirjev odšel v Libijo, kjer so pomagali graditi kompleks stanovanjskih hiš. Ravno v tem času se je v državi zgodila revolucija in na oblast je prišel Moamer al Gadafi, ki je iz Libije izgnal vse Evropejce. Hvalica je ostal, ker se je s tamkajšnjimi uslužbenci lahko pogovarjal italijansko, najbrž pa tudi zato, pravi, ker je ob neki priložnosti iz vode rešil Arabca, ki se je utapljal. To so si zapomnili, pravi. 

Veliko je govora o omrežjih, ki iz ozadja vlečejo niti in imajo državo na uzdi …
… ja, ja. To absolutno drži.

Kako so bila ta omrežja dejavna v vašem času?
Jaz sem pri številnih zakonih, ki smo jih sprejemali, zaznal, da so bili v končnih določilih – v drobnem tisku, če želite – ki so pogosto usodna pri pogodbah, prisotni obvodi. Moram pa reči, da si ljudje ta omrežja predstavljajo povsem napačno.

Pa nam povejte, kako delujejo.
Poglejte samo NLB. Država je za nič na svetu ne želi prodati. Zakaj? Ker je bankomat za omrežja. Ljudje, ki jo vodijo oziroma nadzirajo, se vrtijo v krogu. Navsezadnje, kako je politika lahko iznašla neko Lidio Glavina, o kateri do takrat nihče ni nič vedel, in jo ustoliči na čelo SDH?

V povezavi z omrežji se vsakodnevno uporablja ime Milana Kučana. A lepo vas prosim, to počnejo tisti, ki želijo ljudi peljati žejne čez vodo, ali tisti, ki jim to služi kot izgovor.

Gre za mreže, ki jih obvladujejo nasledniki Nika Kavčiča. Imen ne bom citiral, ker sem bil zaradi tega 14 krat na sodišču. To so ljudje, ki so zastavili bančništvo in trgovino po principu Udbe.

To se je dogajalo po drugi svetovni vojni ...
… še do nedavnega so v tujini delovale udbovske mreže. Vsa zunanja trgovina in bančništvo sta delovali v službi mrež, ki jih je obvladovala Udba. Nekaterim gre že na živce, ker se to stalno ponavlja, vendar je dejstvo.

Foto: Anže Petkovšek Ivo Hvalica Še vedno držite rekord, ko gre za dolžino govora v parlamentu – za odrom ste brez premora govorili štiri ure.
Šlo je za privatizacijo igralništva. Kdor bi bil lastnik igralnic, bi zmagal na volitvah. Ker igralnice niso nič drugega kot tiskarne denarja. Sploh v tistih časih, ko je v Novo Gorico prihajalo po sedem tisoč igralcev na noč.

Takrat sem rekel, da je treba nekaj narediti in ljudi o tem opozoriti. Materijo sem zelo dobro poznal, znal sem tudi italijansko, Polonca Dobrajc, ki je vodila preiskovalno komisijo o Hitu, takrat nekaterih dokumentov namreč ni dovolila prevesti. No, vidite, kam segajo lovke omrežij.

Torej, ker sem vsebino poznal, mi ni bilo težko govoriti. Materiala je bilo toliko, da niti nisem povedal vsega.

O tem vas sprašujem, ker je danes cel kup poslancev, ki se v štirih letih praktično niso oglasili. Kaj to pove o parlamentu, o njih samih oziroma o njihovih strankah?
Ne predstavljam si, da je nekdo lahko poslanec, ki ne zna spregovoriti enega odvisnega stavka brez pomoči papirja in ne zna neprekinjeno govoriti vsak pet ali deset minut. Kdor ne obvlada tega, si ne zasluži mesta med poslanci.

Pogosto gledam parlamentarni TV program in včeraj sem recimo zaznal poslanko, pozabil sem njeno ime, ki je do takrat sploh še nisem videl, pa smo na koncu mandata. Nekaj je prebirala z lista papirja, videti je bilo, da so ji nekaj pripravili.

Kot že rečeno, si tudi predsedniki strank ne želijo informiranih poslancev. In če nisi informiran, težko kaj poveš. Pomanjkanja strankarske demokracije ljudje ne zaznajo, če pa bi novinarji vzeli to pod drobnogled, bi ugotovili in razumeli marsikaj.

Vam dam primer. Decembra lani so me povabili v parlament na praznovanje dneva samostojnosti. Še vedno me vabijo, a se bojim, da ne bo več dolgo tako, ker šefica protokola Ksenija Benedetti odhaja. Mimogrede, med vlado Janeza Janše vabil na te dogodke nisem dobival.

Skratka na tem praznovanju sem se pogovarjal z nekdanjim poslancem SDS Tomažem Štebetom iz Mengša in mi je dejal, da so ga izključili iz stranke. Začudil sem se, tega nikjer nisem prebral, in da nihče od novinarjev tega ni analiziral, vendarle gre za nekdanjega poslanca.

Po umiku iz politike ste pristali na sodišču in skoraj bankrotirali. Za kaj je pravzaprav šlo?
Imel sem trdne dokaze o podkupljivosti državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo, ki je od vsake pogodbe zahteval določen odstotek denarja, pa sem na sodišču izgubil. Ne le to, sodišče mi je naložilo nepojmljivo, kruto kazen: 250 tisoč tolarjev, kar bi bilo danes okoli tisoč evrov kazni na dan. Vse sem imel pod hipoteko, mislil sem, da bom znorel.

In tukaj pridemo do še ene slovenske rak rane. Vse stranke govorijo o nekih programih, nobena pa ne predvideva temeljite reforme sodstva. Imamo dvakrat toliko sodnikov na prebivalca kot Nemčija, pa poglejte, kako urejena država je Nemčija. Pri nas se tega nihče, ne levi ne desni, ne dotakne. Vprašajte se, zakaj!

david.jug@zurnal24.si