Kakšne težave imajo najpogosteje ljudje, ki pridejo k vam po pomoč?
K meni prihajajo ljudje z bolečino. Največ je poškodb hrbtenice in kolen, veliko jih pride k meni na rehabilitacijo po operativnih posegih, športniki s športnimi poškodbami, starejši ljudje z degenerativnimi obolenji. Sicer je pa vedno več poškodb ramenskega sklepa, kamor “pospravimo” vsakdanji stres, vedno več je nevroloških izpadov, tudi v rokah, ker je zaradi dela za računalnikom in stalne napetosti ta del zelo zakrčen. Dobro bi bilo, če bi se znali bolj zavestno gibati, se poslušati in vnesti več mehkobe v svoje življenje. Moški je danes v stresni službi, potem pride domov, hiti trenirat za maraton, tam spet tekmuje s seboj in želi vsak dan boljši rezultat, kar je spet nov stres! Sicer pa vsak, ki v športu nerazumno pretirava, hoče svoje telo tako zelo utruditi, da ne more nič več čutiti … Ker si ne želi slišati svojega telesa in svojih čustev.
Delali ste s številnimi vrhunskimi slovenskimi športniki. Njihov “ljubezensko-sovražni” odnos do telesa je zanimiv fenomen – nenehno ga potiskajo do skrajnih meja (in še čez), a ga obenem skrbno negujejo, krpajo, popravljajo … Jim intenzivnejši stik s telesom pomaga pri hitrejši rehabilitaciji ali imajo tako ali tako čustva preveč zaklenjena pred samimi seboj?
Danes je vrhunski šport gladiatorstvo, kjer ni prostora in časa za čustva. Veliko je športnikov, ki svoje telo zaznavajo kot stroj, ga forsirajo čez meje, in to od njega zahtevajo tudi trenerji, po tekmi pa ne poskrbijo za ustrezno regeneracijo telesa. Če bi imeli slovenski športniki dovolj denarja, da bi si lahko privoščili terapevta ali osteopata, ki bi jim pomagala priti po tekmi v stik s telesom in z občutki, jih spodbujala in vodila pri obnovi telesa po tekmi (stabilizacija sklepov, masaža, počitek …), bi imeli Slovenci še več vrhunskih športnikov.
V svoji karieri ste uspešno pomagali pokojnemu Janezu Drnovšku in številnim vrhunskim športnikom – Marlene Ottey, Luki Špiku, štiri leta ste bili nepogrešljivi del ekipe Tine Maze. Ob njej ste bili tudi v trenutkih največjega zmagoslavja na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014. To je bila najbrž za vas zelo dragocena osebna in poslovna izkušnja?
Že kot študentka fizioterapije sem sanjala, da bi šla nekoč na olimpijske igre pomagat slovenskim olimpijcem. To, kar se je zgodilo v Sočiju, je pa te sanje še preseglo! Bila sem fizioterapevtka Tine Maze in v Sočiju smo bili dvakratni olimpijski prvaki. Tisti trenutek, ko je bila Tina prva, smo vsi v timu jokali od sreče in od olajšanja … To je trenutek (ob tem se ji zatrese glas in orosijo oči), ko so nam bila povrnjena vsa odpovedovanja, pritiski, trud in vsakdanje borbe …
Od otroštva živite in dihate z naravo, ste tudi navdušena planinka. Kako ohranjate svojo telesno kondicijo?
Imam 45 let in glede na to, da nisem več tako mlada – čeprav se po duši še vedno počutim stara 21 let (ob tem se nagajivo nasmehne) – zelo skrbim za svoje sklepe, za stabilizacijo in propriocepcijo. Ampak to ni dovolj, ker se hrustanec vseeno stara. Zato sem bila vesela, ker mi je prijateljica priporočila Cemio Gams, ki vsebuje 100 % naravni kolagen, ki deluje kot hranilo za hrustanec. Ko sem bila majhna, smo zato jedli doma žolco, Cemio Gams pa je prav tako naravni kolagen, vendar v kapsulah. Priporočam ga tudi svojim pacientom, še posebej tistim po 40. letu, ki se redno ukvarjajo s športom.