Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Pahorja je lahko sram, da ga je skoraj premagal »nek« župan, to pa hkrati na prvo žogo kaže tudi na nezrelost volilnega telesa, ki kot (skoraj) primernega za predsednika smatra že (skoraj) vsakega župana. Če vse skupaj nekoliko razčlenimo, je seveda tudi to zadnje posledica tega, kar je Pahor naredil iz predsedniške funkcije. Ko sem pred volitvami naredil neko mini anketo in spraševal ljudi za koga bodo volili, sem dobil za vse tri možne odgovore dokaj podobne obrazložitve. Volil bom za Šarca, ker imam dovolj Pahorja. Volil bom za Pahorja, ker je v tem primeru vendarle bolj zrela izbira. In, ne grem na volitve, ker smatram, da te (predsedniške) funkcije sploh ne potrebujemo. Vsi odgovori torej potrjujejo tezo, da je šel Pahor v svoji ljudskosti predaleč. Da je njegovo instagram kraljestvo veliko le tri odstotke, hitro pa bi se razblinilo, če bi imel resno konkurenco. Pa ne podcenjujem Šarca. Gre za dobrega kandidata, le manjka mu politična in vsesplošna prepoznavnost, da klišejsko ne rečem kilometrina. Pa da ne pozabimo, v bitki je bil še en župan, a je zaradi svoje (drugačne) prepoznavnosti ostal daleč za svojim kolegom iz Kamnika. Tudi to je del te razlage, ki ji analitiki pravijo nezaupanje v obstoječo politiko, ker je pač Šarec bolj nepopisan list, nov obraz, ki jih imamo tako radi.

Kakorkoli, vsi, ki sem jim zastavljal vprašanje koga bodo volili, so si želeli spremembo. Tudi tisti, ki so v Pahorju videli manjše zlo ali boljši del slabe izbire, si želijo več akcije in manj forme (instagrama). To pa se nekako že seli k tretjim, ki niso šli na volitve. Glede na predsednikove pristojnosti je realno gledano težko pričakovati, da bi lahko naredil bistveno več. Kar vodi k prepričanju, da te funkcije sploh ne potrebujemo. Pa če vendarle ostanemo pri optimistih, ni dvoma, da bi predsednik kot predsednik lahko naredil več, vprašanje pa je, ali bi več lahko naredil Pahor. Vsem je jasno, da je eden redkih poštenih politikov pri nas. Njegovo premoženje ne odraža niti dobrih prihodkov poslanca, predsednika parlamenta, evropskega poslanca, predsednika vlade in predsednika, kaj šele, da bi imelo neko dodano vrednost. Ampak dejstvo je, da ne zna udariti po mizi. Ko je bil predsednik vlade, je zaradi svoje združevalne vizije mencal na čelu koalicijskega kaosa, država je pa tonila. Zdaj se znova skriva pod svojo združevalno zastavo in se niti kot predsednik nikomur noče zameriti. Torej ja, Pahor bi se lahko nekaj naučil iz teh volitev in ljudskosti, združevalnosti, všečnosti dodal še malce odločnosti, a zaradi njegovega karakterja žal ne bo tako. Tudi v sami kampanji je želel, da ljudem v malih možganih ostane nek privid Boruta Pahorja, ne Borut Pahor iz mesa, ki ga mama še vedno kliče Buki. Tako je denimo zelo pazil, komu bo dal intervju. Nam na prošnjo sploh ni odgovoril, Primoža Cirmana, avtorja vroče knjige o Tešu, pa je zavrnil. In potem je na instagramu objavil pogovor s svojo mamo, v katerem jo tolaži, da naj se ne obremenjuje s tem, kaj pišejo o njem... Težava pa je refleksna. On sam se preveč obremenjuje s svojo javno podobo, zato nimamo predsednika, ampak novih pet let le prvo damo.