Ker je iz osnutka programa stabilnosti, ki je v javnost pricurljal med ponedeljkovim vrhom koalicije na Brdu, mogoče razbrati le konkretne ukrepe na prihodkovni strani, se že tretji dan vse vrti okoli davkov. Kritiki so prepričani, da bo učinek njihove uvedbe kratkoročno prinesel nekaj denarja, sicer pa povzročil dodaten udarec gospodarstvu, tudi skozi zmanjšano potrošnjo. Moteče je tudi, da je vlada vse stavila izključno na nove davke, kot da rezerv v obstoječem “zajetju”, ki na številnih koncih pušča, ni. Prav včeraj je na primer hrvaška davčna uprava sporočila, da so fizične osebe, večinoma gostinci, po uvedbi davčnih blagajn v marcu prijavile za 38 odstotkov več prometa (in od njega plačale davke) kot marca lani.

Kam? A če ekonomijo prepustimo ekonomistom, bi veljalo zgodbo zastaviti nekoliko drugače. Državljani, pa naj bodo to delavci v javni upravi z znižanimi plačami, potrošniki z višjim DDV, podjetniki z davčnimi blagajnami ali lastniki nepremičnin z nepremičninskim davkom, bi na ukrepe lažje pristali, če bi za njimi stal tudi jasen cilj: kaj bo država z dodatno pobranim denarjem storila za izhod iz krize. Odgovora še nimamo. Namesto da bi državljane nagovorili s prepričljivo strategijo, raje grozijo s trojko, popolnim razkrojem socialne države ter koncem penzij in zdravstva. Je strah res tisto, kar bo preprečilo upor? Po dveh desetletjih dokazov, da je bilo denarja za “naše” vedno dovolj, bi veljalo graditi na zaupanju, da ne bo več tako. A politika je bila in ostaja – boj za oblast.