Čeprav ima večina ljudi pse doma kot hišne ljubljenčke, pa velikokrat v življenju invalidne osebe predstavljajo psi veliko večjo vlogo. Niso le štirinožno prijatelji, ampak oči, ušesa in dotik nekaterih njihovih skrbnikov, ki si življenje brez njih komaj predstavljajo. V Sloveniji poznamo sicer le pse vodiče, ki jih imajo običajno slabovidni ljudje oziroma tisti, ki so prikovani na voziček.
"Sama sem si želela psa, ker je to dobro za avtiste. Hotela sem ga sama izšolati in usposobiti, a ne gre prek zavarovanja. Nekdo iz Maribora je dejal, da to stane 15.000 evrov in smo našli eno trenerko, ki je rekla, da bi ga lahko izšolala za 6.000 oziroma 7.000 evrov," je uvodoma pojasnila Ana ter dodala, da ji denar pomagajo zbirati na Karitasu, s katerim je že sodelovala, saj sta se z mamo znašli v finančni stiski.
Leta 2019 se ji je namreč močno poslabšalo zdravstveno stanje, zaradi česar se je morala vrniti s študija v tujini nazaj v Slovenijo. Njeno stanje je postalo tako hudo, da ni mogla več po stopnicah, kar pa je predstavljalo veliko težavo, saj sta prej z mamo živeli v drugem nadstropju. S pomočjo Rdečega križa so nato prenovili garažo v stanovanje, Karitas pa je zbral denar za prenovo in kasneje tudi za kurjavo.
Organizacijo Karitas se bo prestavila tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, ki se bo odvijal 2. junija v Novi Gorici (Trg Edvarda Kardelja 1). V primeru slabega vremena dogodek prestavljamo na 16. junij. Več o dogajanju na brezplačnem dogodku si lahko preberete na TEJ POVEZAVI.
Ko je Ana pri Karitasu opravljala študentsko prakso, so ji tam predlagali, naj si kupi psa spremljevalca, saj ji bo ta lahko pomagal pri vsakodnevnih opravilih, ki se zdaj občasno zdijo praktično nemogoča. Ni trajalo dolgo, preden sta z mamo stopili v akcijo.
Na lastne stroške sta kupili psa pasme nemška doga ter plačali vse veterinarske stroške. Karitas je podaril 3.000 evrov za del njegove treninga, kar pomeni, da Ani manjka le še 4.000 evrov, da plača šolanje psa.
Pes bi ji pomagal pri vsakodnevnih opravilih
V nadaljevanju je Ana pojasnila, da čeprav so psi spremljevalci običajno namenjeni avtistom, ji bo njen pes nudil oporo tudi pri drugih nalogah, zaradi česar je potreben dodaten trening. "Stopnic se izogibam in imam dneve, ko ne morem po njih. Težavo imam s prestopanjem, še posebej na cestah. Tako mi pes pomaga pri stopnicah in prestopanju ter pobiranju predmetov," je navedla.
Njen kuža Leo je star eno leto, trenutno ima redne tečaje pri trenerki enkrat na teden, kasneje pa sta z Ano še pričela opravljati treninge poslušnosti, ki so dvakrat na teden. Obenem ima tudi individualne ure. Šolanje psa bo okvirno trajalo eno do dve leti, saj ima pes do prvega leta le osnovne tečaje, nato pa po prvem letu sledijo specializirani treningi.
En trenutek običajna študentka, naslednji že nezmožna živeti sama
Ana je v tujini živela popolnoma običajno študentsko življenje, ko se je njeno zdravstveno stanje drastično poslabšalo. V tujini je namreč študirala naravoslovno smer, ko je pri 19. letih doživela svoj prvi kolaps, zaradi katerega je morala priti domov. Prvi in drugi letnik je imela še odlične rezultate, nato se ji je stanje hitro poslabšalo.
"Bila sem utrujena, uporabljala sem voziček in spala. Imela sem kolapse, zaradi česar so mi opravili tudi teste za epilepsijo. Na koncu je bilo tako hudo, da nisem mogla več študirati. Takrat je bilo logično, da pridem nazaj, ker nisem mogla sama živeti," je povedala Ana.
V njej je še vedno gorela želja po študiju, nekaj časa je premlevala tudi možnost nadaljevanja študija v Ljubljani, vendar to ni bilo možno, saj je bila tako odvisna od drugih, da ne bi mogla živeti v študentskem domu. Nato se je odločila za študij druge smeri v bližini njenega doma, ki ga še zdaj opravja.
Naporna bitka za pridobitev osebne asistence
Trenutno ima Ana osebno asistenco, saj sama ne more opravljati vseh vsakodnevnih opravkov. Priznanih ji je 80 ur osebne asistence, kar ji omogoča kakovostnejše življenje, a pot do tega dosežka ni bila lahka. "Sta dva zakona, ki obravnavata pomoč za invalide. Eden je za takšne, ki imajo prirojene težave, in drug za tiste, ki se invalidsko upokojijo," je dejala ter pojasnila, da je morala večkrat stopiti tudi pred komisije.
"Je bila kar borba, dobila sem jo na podlagi možganske poškodbe, to je bila velika točka. Trajalo je leto ali dve, če ne celo več, ampak to je bil le postopek. Zaprosila sem že kar nekaj časa nazaj," je pojasnila. "Na prvi komisiji so mi rekli, da ne spadam v nobeno kategorijo, oni pa skupkov ne obravnavajo. Šla sem na več komisij in vložila tudi tožbo prek brezplačne pravne pomoči. Bila je kar borba." Težava je bila tudi v tem, da avtizem v Sloveniji še ni tako prepoznan, zaradi česar je Ana še vedno hvaležna društvu za avtizem, ki ji je pomagal pri tej bitki. "To mi zdaj res olajša življenje," je še zaključila Ana.
Tako lahko pomagate
Ani in njeni družini lahko pomagate s poljubnim nakazilom zneska na spodnji račun. Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR : SI56 0214 0001 5556 761
BIC banke: LJBASI2X
Koda namena: CHAR Sklic: SI00 904
Namen: ZAupanje
Pomagate pa lahko tudi s SMS sporočilom: UPANJE5 na 1919 ali UPANJE10 na 1919. Ves zbran denar bo šel za šolanje Lea, ki bi Ani močno olajšal življenje.
Ob tem se spomnimo kako radodarna je država do RKC in vatikanskih uslužbencev ,ki jim plačuje prispevke za socialno varnost. …