Če bi se javni uslužbenci uprli vnovičnemu zategovanju pasu, javno mnenje ne bi bilo na njihovi strani, pravi sindikalist Branimir Štrukelj.

Dodajmo, da so si uradniki predvsem sami krivi, da Slovenci ne bi podprli njihovega morebitnega punta. V krizi so izgubili bistveno manj kot zaposleni v zasebnih družbah. Naštejmo nekaj primerov, med njimi tudi takšne, ki se na prvi pogled zdijo malenkostni. Uradniki niso dovolj prevetrili dodeljevanja bonitet, recimo pravice do uporabe službenega avta. Stimulacijsko nagrajevanje dobrih delavcev bi moralo bolj zaživeti in pospešiti rast storilnosti. Odpuščanje ostaja teorija. Nepotrebni potni stroški so v javnem sektorju manj moteči kot v zasebnem. Sklicevanje na mobing je menda vsakdanji pojav, kadar se zaposleni upirajo poskusu zmanjševanja njihovih ugodnosti.

Skratka, odnos do dela je v javnem sektorju slabši kot drugod. Prekmurska delavka zato nima občutka, da ljubljanska uradnica deli njeno usodo. “V javnem sektorju živijo v iluzijah, prepričani so, da se recesija dogaja drugim in ne njim,” pravi znanka, ki se je pred kratkim zaposlila v vladni ustanovi.

Globlje. V zdravstvu pogosto poslušajo očitke na račun visokih zaslužkov nekaterih zdravnikov. Očitki so neredko upravičeni, vendar jih je bistveno preveč, če jih primerjamo s količino očitkov uradnikom. Tudi zato je treba v javnem sektorju opraviti bistveno globlje reze, kot jih namerava vlada.