"Zadnji dve leti so bile razmere v slovenskem vrhunskem himalajskem plezanju izjemno tragične. V dobrem letu smo izgubili štiri vrhunske himalajske plezalce Pavla Kozjeka, Miho Valiča, Franca Oderlapa in nazadnje Tomaža Humarja. Takšni šokantni udarci v tako kratkem času so do neke mere nerazložljivi. Še zdaj se ukvarjamo in analiziramo, kaj se je pravzaprav zgodilo, da je do teh nesreč prišlo v tako kratkem času," je o minulih tragičnih dogodkih ob robu predstavitve svoje nove, že dvanajste po vrsti, knjige razmišljal Viki Grošelj.

"To so dejansko nenadomestljive izgube, kajti populacija slovenskih alpinistov je izredno majhna, v nekem velikem narodu se takšne izgube manj poznajo kot Slovencem, za nas pa je izguba vsakega plezalca prava tragedija v malem. Kljub temu pa vidim, da zanimanja za vrhunski alpinizem v Sloveniji ne manjka, da prihajajo za nami mlajše generacije," je še dejal Grošelj.

Obisk Humarjevih reševalcev
Predstavitev knjige je sovpadla z obiskom dveh vrhunskih švicarskih gorskih reševalcev Gerolda Binerja in Bruna Jelka, ki sta bila navzoča tudi na predstavitvi. Ključna moža helikopterske enote Air Zermatt sta Slovenijo obiskala na Grošljevo povabilo.

Člana švicarske reševalne skupine sta Humarja s helikopterjem reševala leta 2005 izpod gore Nanga Parbat, lani pa sta se angažirala pri novi akciji, ki pa je bila, kot se je kasneje izkazalo, le še iskalna. Pri reševanju prijatelja je v obeh primerih pomagal tudi Grošelj.

"Motiv za knjigo se je sprožil samodejno leta 2007, ko sem prvič v življenju stal pod to mogočno goro. In takrat me je spreletelo, kako pomembno vlogo je ta gora igrala v mojem življenju. Z njo se nisem nikoli fizično spopadel sam, sem jo pa do 'obisti' doživel v tistem prvem reševanju Tomaža Humarja 2005, ko sem koordiniral reševalno akcijo, ki je na koncu po čudežu celo uspela. Štiri velika imena himalajskega plezanja Buhl, Messner, Humar in Steve House so s svojimi dejanji na tej gori vsak zase dvigala to mejo mogočega in s svojimi izjemnimi dosežki tako rekoč stopila v legendo," je vtise strnil Grošelj.

Ne le tragična gora
Nanga Parbat za Slovence ne velja za tragično goro, čeprav se je od vseh slovenskih poskusov vzpona nanjo doslej posrečil le eden. Marija Frantar je postala prva ženska, ki ji je po Schellovi smeri v južni steni leta 1990 uspelo doseči vrh te gore. Z višino 8125 metrov je v senci, denimo, Everesta, je pa za razliko od komercialno všečne najvišje gore tehnično zahtevnejša in nevarnejša gora ter ostaja samo v domeni pravih alpinistov.